Bila je zora, 18. avgusta 1969. Medtem ko se je množica redčila, je na oder stopil Jimi Hendrix. Oblečen je bil v belo in modro, s kitaro pa je poustvaril vojno: zvoke letal v strmoglavem letu, žvižganje bomb in eksplozije. Za preostalih 25.000 udeležencev festivala Woodstock to ni bila halucinacija, pač pa zvočni odmev morije v Vietnamu.
Vrhunec provokacije je nastopil, ko so ti srhljivi zvoki izbruhnili iz ameriške himne, The Star-Spangled Banner. Hendrix, potomec afroameriških in čerokijskih korenin – dveh manjšin, ki so ju ameriške oblasti zatirale –, himne ni samo zaigral, razdrl jo je, jo preoblikoval in zlomil.
Dvignjena pest in sredinec
Po treh dneh glasbe, blata in svobode je mladina našla svoj končni simbol: dvignjeno pest in sredinec, uperjen proti preostanku države. Ta gesta je bila namenjena novemu stanovalcu Bele hiše, Richardu Nixonu, ki je v nepravično vojno poslal pol milijona vojakov, in zaničevanemu ameriškemu načinu življenja – mešanici kapitalizma, verske gorečnosti in zadušljivega družinskega življenja.
Kanadska sociologa Joseph Heath in Andrew Potter sta ta svet opisala kot »svet popolnih družin, belih ograj, bleščečih se novih buickov, svet popolnega konformizma, kjer srečo dosežeš na račun individualnosti, ustvarjalnosti in svobode«. Skratka, sistem ali imperij, ki ga je nova družbena in politična sila – mladina – upala uničiti od znotraj.
Trenutek je bil zgodovinski. Zahvaljujoč televizijskim poročilom, revijam in kasneje z oskarjem nagrajenemu dokumentarcu Woodstock, so podobe treh dni miru, ljubezni in glasbe obkrožile planet.
Svetovna javnost je odkrila vrhunec študentskih uporov, ki so v preteklih letih pretresali mesta od Pariza do Prage, od Ljubljane, Beograda, Rima do Chicaga. Toda če so bili ti upori doslej videti kot lokalni dogodki, je Woodstock, prvi globalizirani spektakel protesta, ponudil nekaj novega. ZDA so svetu dale nov zvočni posnetek upora, nove heroje in kontrakulturni ideal spontane harmonije, kot sta ga poimenovala omenjena sociologa.
Prodajalne plošč
Evropski najstniki, ki se niso mogli valjati v blatu na severu New Yorka, so lahko poslušali glasbo tistih, ki so se lahko. Woodstock je ponudil katalog glasbenih zvrsti: folk (Crosby, Stills, Nash & Young), funk (Sly Stone), psihedelijo (Carlos Santana), politične pesmi (Joan Baez) in rock (The Who). Vsaka različica mladostne izkušnje je dobila svojo glasbeno inkarnacijo.
Za dostop do nje je bilo treba samo obiskati prodajalno plošč, četudi v sosednji Avstriji ali Italiji. Takšnih trgovin do takrat ni bilo in po svetu so se eksplozivno razmnožile. Ameriške skupine so dobile nešteto posnemovalcev, mnoge tudi pri nas. Poslušanje radijskih postaj je postalo ritual, priložnost, da so se mladi po Jugoslaviji seznanili z glasbenimi trendi. Nastajal je glasbeni, literarni in kulturni kokon.
Toda revolucija ni bila samo zvočna, pač pa družbena. Kot alternativo tradicionalnemu družinskemu modelu, v katerem je vladal oče – tako kot je družbi vladala država –, je kontrakultura ponudila drugačno skupnost. To je bil prostor, kjer so člani živeli po lastnih pravilih, iskali skupno zavest, prakticirali spolno svobodo ali sledili gurujem.
Najbolj znani so bili hipiji, ki so bili alergični na avtoriteto, blizu naravi, zagovorniki tako imenovane flower-power in pogosto goli. To je bilo popolno nasprotje prejšnji modi. Tudi v Evropi so posamezniki, ujeti v togo družbo, prevzeli pobudo. Nastajale so revije za nove generacije, z vsebinami, ki so bile drugačne, naprednejše. Ljudje so začeli sanjati o nečem drugačnem, boljšem.
Novi viri opoja
Temu so se pridružili novi viri opoja. Džojnti za sprostitev, LSD za delirij, heroin za najbolj obupane. Droga ni bila videna kot tržno blago, temveč kot sredstvo za eksperimentiranje s svetom, kar so zagovarjali avtorji, kot so Timothy Leary, Ken Kesey in Allen Ginsberg. Tveganje je bilo visoko: med letoma 1969 in 1971 so pri 27 letih umrli Brian Jones, Jimi Hendrix, Janis Joplin in Jim Morrison. Toda te smrti niso pregnale novih uporabnikov, kvečjemu so okrepile mistiko drog.
Kino je ponudil varnejši izhod. Filmi novega Hollywooda, kot sta Goli v sedlu (1969) in Let nad kukavičjim gnezdom (1975), so ujeli subverzivnega duha časa. Toda tudi njihovi junaki so na platnu plačali ceno. Filmi so postajali vse bolj pesimistični in paranoični, zaznamovani z afero Watergate: Klute (1971), Prisluškovanje (1974), Morilci kot mi (1974).
Konec rekreacije pa je prišel (pre)hitro. V izteku sedemdesetih let so provokativne avtorje zamenjali ustvarjalci uspešnic, kot sta Steven Spielberg in George Lucas. Podzemlje in subverzija sta bila pospravljena v predal. Enako se je zgodilo z glasbo: rock je postal mainstream, igran na stadionih in v videospotih na MTV. Disko, hedonistična glasba gejevskih in temnopoltih klubov, je bil opran in predelan v globalni pop s strani skupin, kot sta bili Bee Gees in Abba. Prihajala je nova doba: japiji, finance, blagovne znamke in akcijski filmi osemdesetih.
Samo del marketinga?
Duh Woodstocka se je v desetletju razširil po svetu, toda medtem je izgubil svojo vsebino. Še huje, kot trdita Heath in Potter, desetletja upora niso spremenila ničesar, ker je bila teorija, na kateri temelji kontrakultura, napačna. V njunih očeh rock in underground nikoli nista bila zares subverzivna. Sistem ju ni prevzel (ali kooptiral), ker sta bila vedno del sistema.
Zato ni presenetljivo, da vstop v osemdeseta simbolizira Vojna zvezd – saga o upornikih proti imperiju, ki je hkrati zgradila trajno komercialno hegemonijo.
Ta komercializacija ideala se je zgodila tudi drugod. Prihod svobodnejših radijskih postaj je omogočil manjšinam in undergroundu, da se izrazijo. Vendar so te postaje zelo hitro postale komercialne.
»Ampak ali je bilo to, kar smo doživeli v Woodstocku, samo marketing?« bi se lahko danes spraševali pionirji. Morda ne, toda dejstva so zgovorna. Festival Woodstock je ustanovil John Roberts, bogati dedič, ki se je pritoževal, da je izgubil milijone, ker je bil zaradi neznosne gneče prisiljen ljudem omogočiti prost vstop. Toda z denarjem od filma in albuma, ki sta sledila dogodku, je na koncu ustvaril ogromen dobiček. Njegov dolg pa je medtem odkupil Albert Grossman, menedžer Boba Dylana. Kontrakultura je bila torej že od samega začetka prepletena s kapitalizmom, ki ga je prezirala.
