Svetovalka pri raziskavi, ki jo povzema znanstvena revija Science, Dana Doswell je pojasnila, da je breme tega čustva včasih veliko, saj se nekateri ljudje zaradi tega umaknejo v izolacijo, kar jih še dodatno oddalji od okolice in poglobi njihov občutek osamljenosti. »Lahko se zgodi, da se hkrati počutite inteligentnejši od večine, a obenem tudi drugačni – kot da je z vami nekaj globoko narobe, zaradi česar se drugi ne želijo povezati z vami. To vodi v veliko osamljenost,« je pojasnila Doswellova in dodala, da to pogosto izhaja iz dolgoletnega skrivanja lastne biti, saj oseba v okolici ne najde dovolj razumevanja. Posledično se lahko razvijeta sindrom prevaranta in močan občutek osame.
Odprtost kot pot do olajšanja
Doswellova je še poudarila, da osvobajanje od sramu zahteva proces, v katerem to čustvo postopoma prepoznamo in opustimo, skupaj z njegovimi psihičnimi in telesnimi posledicami. Z razumevanjem zavestnih in nezavednih vzorcev sramu dobimo vpogled v njegovo strukturo, s čimer potlačena čustva privrejo na dan, kar nam omogoči lažje soočenje z globoko ukoreninjenimi prepričanji.
Sram v očeh znanosti
Revija še navaja, da ameriško združenje psihologov sram definira kot izrazito neprijetno čustvo, povezano z močnim zavedanjem sebe, ki ga pogosto spremlja umik iz družbe. To lahko močno vpliva na duševno stanje in medosebne odnose.
Čeprav sram v določenem trenutku občuti večina ljudi, kognitivni nevroznanstvenik dr. Christian Jarrett navaja, da ljudje s psihopatskimi osebnostnimi potezami sramu skorajda ne poznajo. Za vse druge pa velja, da ga doživljamo različno – nekateri so bolj nagnjeni k jezi, drugi k sramu. To je še posebej izrazito pri posameznikih, ki se spopadajo z duševnimi težavami ali imajo izjemno visoke intelektualne sposobnosti.
