Eden najpomembnejših vidikov samogovora, ko nas ta pelje po poti samoodkrivanja, je uporaba sočutnega tona. Prepogosto je naš notranji dialog oster ali kritičen, kar oteži odkrivanje pravega jaza. Če se nenehno obsojamo ali omalovažujemo, v resnici samo prikrivamo svoje ranljivosti, namesto da bi jih sprejeli. Navsezadnje smo takšni, kakršni smo.
Ameriška strokovnjakinja dr. Kristin Neff, znana raziskovalka samosočutja, meni, da bi moral biti samogovor vselej prijazen in da se z njim ne bi smeli obsojati, saj bomo le tako lahko spodbujali samorazumevanje. »Ko se prijazno pogovarjamo s seboj, ustvarimo varen prostor za raziskovanje, kdo v resnici smo. Sočutje do samega sebe nam omogoča, da smo pošteni glede prednosti in slabosti ter da se pri tem ne bojimo obsojanja,« pojasnjuje.
Moteča prepričanja
Primeren samogovor si najlažje predstavljamo, če ga primerjamo s pogovorom s tesnim prijateljem. Če v življenju storimo napako, si je bolje reči, da se iz napak učimo, kot da se neprestano tolčemo po glavi. Takšen premik v izboru besed spodbuja odprtost in radovednost, ki sta bistveni za samoodkrivanje.
Še en način, na katerega lahko samogovor olajša samoodkrivanje, je, da vam pomaga prepoznati moteča prepričanja, torej tiste globoko zakoreninjene misli, ki preprečujejo, da bi dosegli polni potencial. Te se pogosto kažejo kot negativni samogovor, denimo v smislu »nisem dovolj dober« ali »nikoli mi ne bo uspelo«.
Ko opazite takšne misli, jih ne zavrzite. Namesto tega se pogovarjajte tako, da se sprašujete: »Od kod prihaja takšno prepričanje, negativizem?« ali »Je to resnično res?« Takšna vrsta poizvedovanja pomaga razkriti korenine motečih prepričanj, ne glede na to, ali ta izvirajo iz preteklih izkušenj, družbene pogojenosti ali strahu pred neuspehom.
Ameriška psihologinja dr. Carol Dweck, ki je znana po delu na področju miselne rasti, posebej poudarja pomen soočanja z negativnim govorom. »Način, kako se pogovarjamo sami s seboj, močno vpliva na to, kako vidimo sebe in svoje sposobnosti. Šele ko začnemo dvomiti o motečih prepričanjih, se odpremo rasti in novim možnostim,« zatrjuje.
Podaja naslednji primer: če notranji glas pravi, da niste ustvarjalni, se raje vprašajte, kakšne dokaze v resnici imate za takšno prepričanje. Lahko se vprašamo, ali je bil v našem življenju vendarle čas, ko smo bili posebej ustvarjalni. Takšna vrsta dialoga pomaga, da se osvobodimo omejitev in preprek, ki smo si jih postavili sami. Prav tako lahko na tak način odkrijemo nove plati samega sebe.
Pisanje dnevnika
Strokovnjaki pogosto pravijo, da je za marsikoga pisanje osebnega dnevnika koristen podaljšek samogovora. Zapisovanje misli omogoča, da o njih globlje razmišljamo in opazimo vzorce ali morda ponavljajoče se teme. To je tudi način, da upočasnimo razmišljanje, kar lahko vodi do večje jasnosti in vpogleda.
Razmislite torej o pisanju. Uporabite ga za zapisovanje svojih notranjih dialogov, vprašanj in spoznanj. Sčasoma utegnete opaziti spremembe v tem, kako razmišljate in čutite sami o sebi, prav tako utegnete kmalu identificirati področja, na katerih ste, če se tako izrazimo, zrasli.
Avtorica knjige Umetnikov pristop (Artist's Way) Julia Cameron govori o tako imenovanih »jutranjih straneh«, o opisovanju toka zavesti vsako jutro. »Če zapišete svoj samogovor, vam to pomaga na poti do bistva tega, kar se dogaja v notranjosti,« piše v knjigi. To vidi kot način, da počistimo mentalni nered in se povežemo s svojim pravim jazom.
Sloviti Carl Gustav Jung, ki velja za eno temeljnih osebnosti psihologije, je nekoč lepo povedal: »Kdor gleda navzven, sanja; kdor pogleda vase, se prebudi.«
Uporaba samogovora za boljše spoznavanje samega sebe je v resnici proces, in ne končni cilj. Zahteva potrpljenje, odprtost in pripravljenost za raziskovanje tudi neprijetnih resnic. Toda nagrada je res velika – globlje razumevanje tega, kdo smo in kaj nas žene. Tako lahko pridobimo znanje, ki pomaga pri krmarjenju z življenjskimi izzivi, v nas se naselita večje samozavedanje in samozavest.
Konec
