Na današnji dan leta 2005 so v univerzitetni bolnišnici Amiens na severu Francije opravili zgodovinsko operacijo: prvič v zgodovini so uspešno presadili spodnji del obraza.
Obraz ji je zgrizel hišni ljubljenček
Prejemnica darovanega obraza, takrat 38-letna Isabelle Dinoire, se je nekaj mesecev pred tem zbudila v mlaki krvi. Kot je povedala, se je večer prej po burnem prepiru z domačimi zatekla k alkoholu in uspavalnim tabletam, zaradi česar je izgubila zavest.
Splazila se je do ogledala in v šoku ugotovila, da je na mestu njenih lic, nosu, ustnic in brade ogromna razmesarjena rana. Kri, ki je bila povsod okoli nje, je bila njena.
Izkazalo se je, da je v času, ko je bila nezavestna, njena psička Tania, križanka med labradorcem in francoskim ovčarjem, zgrizla njen obraz.
Novembra 2005 ji je 50-članska ekipa zdravnikov presadila nov obraz. Ta je prej pripadal 46-letni darovalki, ki je umrla zaradi samomora. Izjemno zahtevna operacija, s katero so morali vzpostaviti povezave med senzoričnimi in motoričnimi živci ter arterijami in venami, je trajala 15 ur.
Operacija je bila uspešna, o čemer se je javnost lahko prepričala naslednjega februarja, ko je Isabelle na novinarski konferenci z novim obrazom govorila v mikrofon in pila vodo iz kozarca. »Zdaj imam obraz kot vsi drugi. Odpirajo se vrata v prihodnost,« je dejala.
Hude posledice
Uspeh je spodbudil številne medicinske ekipe po vsem svetu. V letu 2008 so v ZDA izvedli prvo delno transplantacijo obraza in tri leta kasneje prvo presaditev celega obraza. Do danes so po svetu opravili okoli 50 presaditev, poroča Guardian.
Kar je videti kot 50 zgodb o uspehu, pa po ugotovitvah novinarke Fay Bound Alberti še zdaleč ni tako rožnato. »Gre za področje, kjer so negativni podatki pogosto prikriti zaradi finančnih bojev in institucionalnega rivalstva. Nekatere klinike paciente izpostavljajo neželeni medijski pozornosti, podpornega sistema ni in le malo pacientov je resnično pripravljenih na davek vseživljenjskega jemanja imunosupresivov,« je dejala in dodala, da presaditve obraza iz sicer zdravih ljudi z iznakaženim obrazom napravijo dosmrtne paciente.
Zavračanje okolice, okužbe in draga zdravila
Prejemniki transplantov morajo vse življenje vsakodnevno jemati imunosupresive, tablete, ki preprečujejo, da bi telo darovani organ zavrnilo kot tujek. Te tablete imajo vrsto stranskih učinkov, ki neredko močno vplivajo na bolnikovo življenje.
Novinarka Fay Bound Alberti je govorila z več prejemniki transplantiranih obrazov in ugotovila, da so za odmevnimi medicinskimi čudeži pogosto bolniki, ki se po operacijah srečujejo z zavračanjem okolice, okužbami in finančno stisko. Mnogi, med njimi tudi Isabelle, so umrli v letih po posegu. Presajena koža je začela odmirati, po posegu pa si nikoli ni psihično opomogla.
Njena družina, ki se je po njeni smrti dolgo bala javno spregovoriti, želi, da se o resničnih posledicah govori. Kot pravijo, Isabelle ni želela, da bi se presaditve obraza nadaljevale, saj je videla, kaj bolniki preživljajo in kako hude so lahko posledice takšnega posega.
Tako kot Isabelle je bil tudi on izjemno hvaležen svojemu darovalcu in kirurgom, ki so mu dali novi obraz. Obiskoval je zdravniške konference, da bi kirurgi lahko videli rezultate. Srečal se je s potencialnimi pacienti in svetovni mediji so ga obravnavali kot dokaz, da presaditve obraza delujejo.
Toda po nekaj letih so se pokazale posledice jemanja zdravil proti zavrnitvi tujka. Njegovo telo je kljub zdravilom večkrat zavrnilo presadek, zaradi česar so mu predpisovali vedno močnejša zdravila, ki so stala po več kot sto evrov na mesec. Živel je v hudi revščini in 13 let po prejemu darovanega obraza umrl zaradi odpovedi ledvic.
Največ presaditev obraza opravijo v ZDA, kjer zdravstvene zavarovalnice večinoma niso pripravljene kriti stroškov. Študije sicer kažejo spodbudno slike: stopnja preživetja po prejemu transplanta je po petih letih 85-odstotna in po desetih 74-odstotna. »Ti rezultati merijo samo preživetje, ne pa drugih vidikov, kot so vplivi na duševno zdravje,« je opozarjal Wiens.
