Potem ko je Brane začutil močno bolečino v roki in se mu je stemnilo pred očmi, se je zbudil v bolnišnici. Zdravniki so ga soočili z diagnozo: srčni infarkt. Pri petdesetih letih. Po okrevanju je spoznal, da bo ta diagnoza odslej bistveno krojila njegovo življenje. Prav tako bo pustila posledice v življenju vseh njegovih. Danes se počuti mnogo bolje, tudi zato, ker je poiskal pomoč v Koronarnem klubu Ljubljana in dobil ustrezno psihosocialno podporo, udeležuje pa se tudi sebi prilagojene vadbe. Podobnih zgodb je v Koronarnem klubu Ljubljana veliko.
Že ob vstopu v lepo opremljene prostore v Štepanjskem naselju je čutiti prijetno vzdušje, saj so člani ravno malo pred našim prihodom zaključili vadbo, se usedli in pili kavico. »Veste, tudi to je pomembno. Da se po vadbi družimo,« so povedali in pripovedovali o tem, kako jim vadba, na katero nekateri hodijo že vrsto let, tudi desetletja, izjemno pomaga pri vzdrževanju zmogljivosti in splošnem počutju. Hvaležni so, da lahko kljub srčno-žilni bolezni še naprej kakovostno živijo.
Tretja faza rehabilitacije
V Koronarnem klubu Ljubljana že kar 43 let razvijajo in izvajajo program vseživljenjske rehabilitacije srčno-žilnih bolnikov. Ta vključuje specializirane metode vadbe, zdravstvena izobraževanja in svetovanja, meritve ter psihosocialno podporo. Vse to bolnikom omogoča boljšo kakovost življenja in učinkovitejši nadzor nad boleznijo. »Smo center tretje faze kardiološke rehabilitacije oziroma vseživljenjske rehabilitacije, kar pomeni, da sprejemamo koronarne bolnike po zaključku ambulantne rehabilitacije. Vključujemo bolnike po prebolelem srčnem infarktu, po operaciji srca, bolnike s srčnim popuščanjem ali po transplantaciji srca, bolnike z motnjami srčnega ritma ali motnjami v perifernem arterijskem obtoku. Poleg tega vključujemo tudi osebe z dejavniki tveganja za srčno-žilne bolezni ter svojce in prijatelje bolnikov,« našteva predsednica kluba Petra Simpson Grom.
V klubu imajo organizirane strokovne vadbe glede na starost, diagnozo bolezni in telesno zmogljivost. Tako imajo na primer vadbo za bolnike s srčnim popuščanjem, aerobno-dinamično vadbo, izvajajo vaje za ravnotežje, gibljivost, moč … Vodja vaditeljev Tina Magdalenič pove, da imajo tudi posebno vadbo za srčno-žilne bolnike, ki imajo težave s koleni ali kolki, oziroma za tiste, ki lahko vaje delajo le sede. Razvili so tudi poseben program, imenovan G-I-O. Gre za sinhronizirano kardiorespiratorno rehabilitacijo, ki omogoča integriran pristop k telesni vadbi in je primerna tudi za tiste bolnike, ki se zaradi različnih zdravstvenih razlogov ne morejo vključevati v konvencionalne programe vadbe in bi sicer nad vadbo verjetno obupali.
»Študije kažejo, da je vadba v sekundarni preventivi izjemno pomembna. Njene dobrobiti so številne, saj izboljšuje telesno zmogljivost in ugodno vpliva na večino dejavnikov tveganja koronarne srčne bolezni (izboljša uravnavanje krvnega tlaka ter ugodno vpliva na presnovo glukoze in lipidov v krvi). Zaradi teh učinkov se podaljša življenjska doba in zmanjša tveganje ponavljajočih se akutnih koronarnih dogodkov. Problem pa je, da se samo 20 do 40 odstotkov takšnih bolnikov vključuje v tovrstno rehabilitacijo. Zato smo zelo veseli, da se naši člani redno udeležujejo vadbe. Predvsem pa je pomembno, da na bolnika gledamo celostno, tako z duševnega kot telesnega vidika, kar je tudi cilj našega kluba.
Posameznik ima lahko izjemno dobro natrenirano fizično telo, a hkrati hude težave zaradi tesnobe in depresije. Znano je, da se z duševnimi težavami v prvem letu po srčnem infarktu sooča kar 60 odstotkov bolnikov. V našem programu so bolniki deležni podpore tudi pri obvladovanju duševnih težav, pri čemer jim lahko pomaga izmenjava izkušenj z drugimi člani, na voljo pa jim je tudi diplomirana psihoterapevtka,« o pozitivnih učinkih programa pripoveduje Petra Simpson Grom. Bolnikom redno pred vsako vadbo izmerijo tudi krvni tlak in če ugotovijo, da ta ni urejen, se z njimi najprej pogovorijo in preverijo, ali so redno jemali predpisana zdravila. Člani imajo možnost posveta z diplomirano medicinsko sestro in specialistom kardiologije. Bolniki dobijo tudi kartonček z oceno dejavnikov tveganja, ki ga lahko pokažejo osebnemu zdravniku.
Na plečih prostovoljcev
Organizacija sloni na plečih prostovoljnega dela; na leto opravijo kar 2215 prostovoljnih ur. Članov kluba je letos več kot 500, razdeljeni so v 27 vadbenih skupin, kar pomeni, da okoli 400 ljudi na teden redno izvaja vadbo, na leto se tako nabere 3000 vadbenih ur. To zahteva prostor, pogoje in strokovni kader, zato že nekaj časa apelirajo na naše odločevalce, da bi prisluhnili pomenu njihove organizacije. »Zelo si želimo, da bi bila tretja faza rehabilitacije, ki je v stroki že prepoznana kot izjemno pomembna, tudi financirana s stalnimi viri. Za zdaj nam to žal še ni uspelo. Tako nimamo drugih zanesljivih virov kot članarino, ki jo plačujejo naši člani, za kar dobijo celovit program. Sredstva za Koronarni klub Ljubljana se trudimo pridobivati tudi s prijavami na razpise in z donacijami,« pove Petra Simpson Grom in dodaja, da si v bodoče želijo razširiti program telerehabilitacije, da bi lahko pomagali vsem, ki jim oddaljenost oziroma prevoz predstavlja oviro pri vključitvi v program.
Zato zbirajo sredstva (TRR: SI56 1914 0500 0003 453, sklic SI00 202472), saj bi se jim na tak način lahko pridružilo še več srčno-žilnih bolnikov, tudi iz bolj oddaljenih krajev. Sedaj imajo organizirane vadbe tudi v Kamniku, Domžalah, Litiji in na Logu pri Brezovici.
Predsednico kluba najbolj razveseli, ko ji člani povedo, da se jim je, odkar hodijo v klub, življenje polepšalo, da lažje dihajo, lahko več prehodijo, so bolj vzdržljivi, lažje spijo, da se jim je umiril krvni tlak in še in še. »Vsi si želimo, da bi imeli kakovostno življenje, izhajajoč iz tega, da je posameznik v sebi umirjen in zadovoljen ter družbenokoristen. Vse to, kar delamo, so orodja za doseganje opisanega cilja. Po vstopu v klub pri naših članih pogosto opažamo ogromne spremembe, včasih povedo, da gre kar za novo rojstvo, saj ljudem srčno-žilni dogodek močno spremeni življenje, jih vrže iz ustaljenih tirnic, v Koronarnem klubu pa bolniki ponovno dobijo zaupanje, usmeritve, podporo. Predvsem pa, kar največkrat povedo, da jih nekdo vidi in sliši. To jim res ogromno pomeni,« še zaključi Petra Simpson Grom. N
