Vrhunski domači in tuji strokovnjaki so na 2. Simpoziju Alpe-Adria o motnjah gibanja, ki je prejšnji konec tedna potekal v Ljubljani, opozorili na alarmantne podatke: nevrološke bolezni so postale vodilni vzrok invalidnosti in drugi najpogostejši vzrok smrti, družbo pa stanejo vrtoglavih tri tisoč milijard evrov na leto. V Sloveniji se srečujemo s paradoksom – bolnikom omogočamo najsodobnejša zdravljenja, a sistem kleca pod pomanjkanjem kadra in neurejeno dolgotrajno oskrbo.
Prof. dr. Elena Moro, predsednica Evropske akademije za nevrologijo, je postregla s skrb zbujajočo statistiko: »V Evropi stroške nevroloških motenj ocenjujejo na okoli tri tisoč milijard evrov na leto. To pomeni, da te motnje družbi povzročajo največji strošek med vsemi obolenji – celo večjega kot rak.« Dodala je, da glede na ameriške raziskave lahko sklepamo, da ima tudi v Evropi nevrološke motnje kar polovica prebivalcev, pri čemer najbolj izstopa hitra rast prevalence parkinsonove bolezni zaradi staranja prebivalstva.
Prof. dr. Maja Trošt, strokovna direktorica Nevrološke klinike UKC Ljubljana, je pojasnila, da motnje gibanja lahko povzročajo bolezni različnih delov živčevja, a običajno s tem imenom opišemo motnje zaradi bolezni bazalnih ganglijev ali malih možganov. Med njimi je najpogostejša parkinsonova bolezen, še pogostejše so razne vrste tresenja, bolezni malih možganov pa se kažejo predvsem z motnjo koordinacije gibov.
Stanje v Sloveniji je dvolično. Po besedah izr. prof. dr. Maje Kojović, predsednice Združenja nevrologov Slovenije, slovenska medicina na področju naprednih terapij, kot so globoka možganska stimulacija in infuzijske črpalke, ne zaostaja za najrazvitejšimi državami. Čakalnih dob za te posege praktično ni.
Težava pa nastopi pri osnovni dostopnosti in celostni oskrbi. Bolniki na prvi pregled čakajo do pol leta, na kontrolnega pa celo do dve leti. Razlog tiči v pomanjkanju kadra – Slovenija po številu nevrologov na prebivalca močno zaostaja za sosednjimi državami, kot sta Avstrija in Italija.
Prav tako je primanjkljaj sistemske rehabilitacije, ki je v sosednji Avstriji pacientom na voljo vsako leto ali vsako drugo leto, pri nas pa je ta možnost redka. »Celotna oskrba bolnikov je omajana zaradi nezadostne sistemske podpore ter pomanjkanja nevrologov, specializiranih medicinskih sester, delovnih terapevtov, fizioterapevtov, logopedov in dietetikov,« opozarja. Slovenija ima namreč občutno manj nevrologov na prebivalca kot sosednji Avstrija ali Italija, čakalne dobe za prve preglede pa so nesprejemljivo dolge.
Zdravnik ne more vsega rešiti sam
Ključno sporočilo stroke je, da zdravila niso dovolj. »Nevrolog ne more rešiti vseh težav pacientov s parkinsonovo boleznijo. Celostna obravnava bolnika s strani multidisciplinarnega tima je enako pomembna kot zdravila,« poudarja prof. dr. Trošt.
Trenutno je v Sloveniji take timske obravnave deležna le peščica bolnikov, pa še to le v času, ko so hospitalizirani v UKC Ljubljana. Ko pacient zapusti bolnišnico, sistemske podpore zmanjka. »To bo treba popraviti in omogočiti nevrorehabilitacijo vsem bolnikom v njihovem domačem okolju, nujna pa je tudi boljša organizacija nevropaliative,« je bila jasna Troštova.
Na simpoziju so izpostavili tudi vlogo specializiranih medicinskih sester, ki so po besedah Roberta Reinerja, vodje zdravstvene nege, pogosto tiste, ki bolnika vodijo skozi bolezen in mu ponujajo nujno čustveno podporo. Strokovnjaki so zaključili s pozivom k preventivi. Ker staranja prebivalstva ne moremo ustaviti, moramo vlagati v zdravje možganov že pri mladih – s spanjem, gibanjem in prehrano – ter tako poskusiti zajeziti epidemijo nevrodegenerativnih bolezni, preden ta popolnoma preobremeni zdravstveni sistem.
