Demografski premiki in napredek v medicini spreminjajo podobo družine. Odločitev za otroka se vse pogosteje prelaga v kasnejša leta, štirideseta in celo petdeseta, kar prinaša tako nove, lepe priložnosti kot resna vprašanja.
Pogled v statistiko rojstev in ambulante za reproduktivno medicino razkriva družbeni pojav, ki postaja iz leta v leto izrazitejši: biološka ura ni več edini dejavnik, ki narekuje čas za ustvarjanje družine. Nekoč je bila ženska, ki je prvič rodila po 35. letu, pozna porodnica. Danes pa se ta meja premika vse višje.
Pa tu sploh ne gre več za izjeme, temveč za trend, ki ga poganjajo globoki družbeni in ekonomski tokovi. Daljše izobraževanje, kariera, iskanje finančne stabilnosti in pogosto tudi kasnejše iskanje ustreznega partnerja so dejavniki, ki odločitev za otroka odlagajo v zrelejše obdobje.
Spremembe v laboratorijih
Ta premik pa ne bi bil mogoč brez sprememb v laboratorijih – napredka v biomedicinski pomoči. Postopki, kot sta zunajtelesna oploditev (IVF) in možnost zamrznitve jajčec v mlajših letih, so odprli številne priložnosti, za katere se je še generacijo nazaj zdelo, da nepreklicno izginejo sredi tridesetih.
Kljub tehnološkemu optimizmu strokovnjaki s področja ginekologije in reprodukcije opozarjajo, da biologije ni mogoče povsem prelisičiti. Biološka ura, čeprav morda utišana z medicino, še vedno tiktaka.
»Dejstvo je, da ženska plodnost začne merljivo upadati že po 30. letu, po 35. letu pa se ta upad strmo pospeši,« je v intervjuju za Nedeljski dnevnik že pred časom povedal priznani, žal že pokojni ginekolog, dr. Stanko Pušenjak. Ne gre le za to, da je zanositev težja, pač pa gre za kakovost celic. »Zmanjšana ovarijska rezerva in slabša kakovost jajčec pomenita, da se z višjo starostjo matere povečuje tveganje določenih zapletov.«
Statistika je jasna: pri starejših prvorodkah je večje tveganje kromosomskih nepravilnosti pri plodu, kot je downov sindrom. Prav tako se poveča verjetnost spontanega splava, gestacijskega diabetesa, visokega krvnega tlaka v nosečnosti in potrebe po carskem rezu.
Pomembno je poudariti, da ne gre zgolj za žensko vprašanje. Čeprav počasneje, z leti upada tudi moška plodnost. Višja starost očeta je prav tako povezana z rahlo povečanim tveganjem nekaterih genetskih in nevrorazvojnih motenj pri potomcih.
Spregledane spremembe
Toda zgodba ni enoznačna. Odločitev za otroka v kasnejših letih prinaša tudi pomembne in pogosto spregledane prednosti. Starši v štiridesetih so praviloma finančno stabilnejši, imajo urejene stanovanjske razmere in vzpostavljeno kariero. To jim omogoča, da se otroku posvetijo z manj stresa, ki ga prinaša negotova prihodnost.
Poleg ekonomske varnosti je tu še čustvena zrelost. Starejši starši so pogosto bolj potrpežljivi, bolj premišljeni pri vzgojnih odločitvah in imajo jasneje zastavljene prioritete, ugotavljajo družinski psihologi.
Nekatere študije celo kažejo, da imajo otroci starejših staršev v povprečju boljši besedni zaklad in dosegajo višjo stopnjo izobrazbe. To je verjetno neposredna posledica večje osredotočenosti, stabilnega okolja in virov, ki jim jih starši v zrelejših letih lahko namenijo.
Ko pa pogovor nanese na nosečnost v petdesetih letih, vstopimo na področje, ki je skoraj izključno odvisno od medicinske pomoči. V tej starosti je naravna zanositev izjemno redka, velika večina nosečnosti pa je dosežena z uporabo darovanih jajčec mlajših žensk.
Tu ne gre več le za vprašanje plodnosti, temveč za vprašanje fizične zmogljivosti telesa, opozarjajo zdravniki. Nosečnost je za telo izjemen napor, tveganja srčno-žilnih zapletov in drugih resnih zdravstvenih težav pa so pri materi po 50. letu bistveno višja. Hkrati se odpirajo nova etična vprašanja o mejah reproduktivne tehnologije in dobrobiti otroka, ki bo imel starše v visoki starosti.
