Eden najpreprostejših načinov, da otroku pomagamo v najrazličnejših zapletenih situacijah, je uporaba pozitivnega govora. Ta pristop ne pomeni, da otrok nikoli ne sliši opozoril ali iskrenih starševskih pripomb, pač pa pomeni samo, da bolj zavestno izbiramo besede, ki otroka postavljajo v podrejeni položaj oziroma v položaj, kjer bi čutil krivdo. Z dobro odmerjenimi besedami ga lahko tako bolj spodbujamo k samostojnosti in sodelovanju.
Za primer vzemimo različico: »Ne pozabi pospraviti mize!« Ta stavek zveni zelo ukazovalno. Zamenjajmo ga lahko s prijaznejšim: »Spomni se, kako si priden pri pospravljanju krožnikov. Pomagaš mi lahko tako, da jih skupaj odneseva v kuhinjo.« Takoj, ko zamaknemo poudarek na pozitivno dejstvo (»ti to zmoreš«) in ponujeno pomoč (»skupaj bova«), bo otrok pogosteje začutil, da je enakovreden in dragocen član družine.
Drobne razlike
Drobne razlike v govoru lahko zelo vplivajo na odnos med staršem in otrokom. Otrok začuti, da ni deležen obsodb, pač pa razumevanja in spodbude, če smo v pristopu »mehkejši«.
Starševstvo je, kar bržkone vedo vsi, ki so ga doživeli, polno presenečenj. Otroci kdaj vstanejo z levo nogo, so razburjeni, ker se jim je kaj ponesrečilo, ali pa so preprosto preutrujeni od šolskih obveznosti. Naša prva naloga v takih trenutkih je, da ohranimo mirno glavo.
Kadar je odziv prehiter, pogosto zapiha jeza. Če pa si vzamemo sekundo ali dve za premislek, se lahko odločimo za bolj umirjen in prijazen pristop. Pozitivna komunikacija terja nekaj vaje, a se obrestuje: otroku sporočamo, da smo zraven, da ga poslušamo in da ga ne bomo obsojali.
Recimo, da ima otrok težek dan in se razjezi, ko slabše opravi nalogo. Pri sebi pomislimo: »Kaj bi rad čutil? Da me nekdo razume ali da me kaznuje?« Seveda si želimo razumevanja. Enako je z otrokom.
Pozitivno poslušanje
Pozitivno govorjenje vključuje pozitivno poslušanje. Če želimo, da nas otrok sliši, se moramo tudi mi naučiti poslušati njega. Otroci imajo lastne skrbi, velike in majhne. Kar se nam zdi malenkost, je lahko zanje ogromna ovira. Njihove težave so pomembne ravno toliko kot naše.
Če svojega, denimo, desetletnika preprosto odpravimo z besedami, »saj ni tako hudo, to je samo igra«, mu sporočimo, da njegova čustva niso pomembna. Namesto tega je boljše: »Vem, da je hudo, ko izgubiš. Vidi se, da ti je res mar in da si si močno želel zmage. Pogovoriva se, kaj se je dogajalo med igro.«
Vsak otrok dela napake. V resnici vsi delamo napake – starši enako kot otroci. Naj gre za razbito vazo ali pozabljeno domačo nalogo, ključni trenutek je tisti, ko se odločimo, kako se bomo na to odzvali. Surova graja otrokovo samozavest zatre, pozitivno usmerjen komentar pa ga spodbuja, da dogodek sprejme kot lekcijo.
Izjave, kot sta »ti res nikoli ne paziš, vse polomiš« ali »neodgovoren si, ker se nikoli ne naučiš na napakah«, sporočajo zgolj: »Ne verjamem vate in ti se pač ne boš spremenil.« Tak način ne vodi v nič dobrega in ustvarja nepotreben občutek krivde.
Napake kot priložnost
Pozitivnejši odziv bi bil: »Oh, res se je zgodilo nekaj nerodnega. Razumem, da nisi hotel razbiti vaze, saj vem, da ti ni vseeno za stvari. Kako bi prihodnjič lahko poskrbel, da boš manj neroden?« Tako mu pokažemo, da so napake priložnost za učenje, ne pa za zasliševanje in kaznovanje. V ozadju tiči ideja, da se resnično učimo prav takrat, ko kdaj pa kdaj zaradi zaletavosti »pademo« – to je temeljna izkušnja odraščanja.
Seveda morajo otroci vedeti, da obstajajo meje, postavljene zaradi njihove varnosti in sobivanja v skupnosti. Toda način, kako te meje postavljamo, ima velik vpliv na otrokov odziv. Primer: najstnik želi pozno zvečer ven s kolesom, mi pa vemo, da je nevarno. Eden od načinov je: »Ne boš šel, ker jaz tako pravim!« Otrok se počuti razvrednotenega. Drugi način pa je: »Preveč te imam rad/-a, da bi te spustil/-a ven ponoči, ko je na cesti temno in nevarno. Ko se zjutraj zdani, se lahko vse dogovoriva, zdajle pa je zame pomembno, da si na varnem.«
Tu komunikacija ohranja spoštovanje in hkrati kaže, da nam je mar za otrokovo varnost. Meja je jasna, a ni predstavljena kot starševski ukaz »zategnjenih uzd«, temveč kot skrb, ki jo otrok lahko razume kot izraz ljubezni in odgovornosti.
