Najbrž ni starša, ki ne bi obžaloval kakšnega stavka ali na splošno izrečenih besed, namenjenih otroku. Mnogi med nami se, ko otroci že spijo, spomnimo besed, ki so bile morda izrečene v trenutkih jeze ali utrujenosti, potem pa se zavemo, da nismo ravnali najbolje. Je že tako, kot pravijo: starševstvo je po eni strani hvaležno in čudovito, po drugi naporno. Psihologi praviloma poudarjajo, da je pri tem pomembna predvsem osredotočenost na to, da svoje otroke vzgajamo z ljubeznijo in razumevanjem, ne toliko v popolnost. Skratka, podali se bomo po poti besed, izrečenih otrokom. V tokratnem prispevku bo govor predvsem o tistih, ki se jim je bolje izogibati. To so besede, ki jih starši bržkone najbolj obžalujejo in ki lahko vplivajo na otrokovo samopodobo in čustveno blagostanje.
1. Neomahljive izjave
V prvo skupino sodijo tako imenovane neomahljive, absolutne, kategorične izjave. To so stavki, misli, ki vsebujejo besede, kot sta »vedno« in »nikoli«. Recimo: »Vedno pozabiš, kar ti rečem!« Ali pa: »Nikoli tega ne narediš prav.«
Besede, kot sta »vedno« in »nikoli«, lahko otroku dajo občutek, da tega ne more spremeniti. Nekako nima prostora in ne motivacije, da bi nekaj spremenil, saj je trditev zelo kategorična. Otrok nemara v resnici potrebuje le več spodbude ali nekoliko drugačen pristop.
2. Izražanje razočaranja
Če med pogovorom z otrokom izrazimo le golo razočaranje, lahko to v njem vzbudi občutek nesposobnosti in tesnobe. Pomislimo na besede: »Mislil sem, da boš dosegel več.« Tudi če so takšne starševske zahteve dobronamerne, je vendarle pomembno, da otroku ponudimo pomoč in usmeritve. Golo razočaranje poudarja občutek nesposobnosti in tesnobe, ne pušča pa prostora za občutek odgovornosti in za izboljšave.
3. Negativne oznake
Denimo, da rečemo otroku: »Len si.« Če tako trditev postavimo večkrat, lahko takšno označevanje človeka iz otroštva spremlja še dolgo v odraslost. Zlasti v trenutkih, ko nastopi občutek, da morda ni dovolj sposoben, ali pa se od njega zahteva nekaj, kar se mu zdi (pre)težko. Negativne oznake so lahko zelo problematične, saj otroka omejijo pri razvoju zdrave samozavesti in velikokrat volje do učenja.
4. Zanikanje otrokovih čustev
»Pretiravaš, saj sem se le šalil.« Pomislimo, kaj se utegne zgoditi v otroku, če na tak način zavrnemo njegova čustva. Kadar otrok čuti, da ta niso sprejeta in razumljena, se lahko umakne in jih začne tlačiti vase. Dolgoročno se to pozna pri njegovi sposobnosti izražanja in razumevanja tako svojih kot tudi čustev drugih.
5. Primerjanje z drugimi otroki
Primerjanje z vrstniki ali drugimi otroki lahko ustvari občutke ljubosumja pa tudi manjvrednosti in jeze. Namesto da bi na tak način motivirali, pogosto povzročimo, da se otrok zapre vase ali razvije prekomeren tekmovalen odnos, ki se lahko nadaljuje v odraslo dobo. Bolje se je torej izogibati primerjavam, kot je: »Zakaj nisi tako dober kot tvoj sošolec?«
6. Primerjanje s sorojencem
Podobno je pri primerjanju z bratom ali sestro: »Zakaj ne moreš biti bolj podoben svojemu bratu?« Tudi take primerjave lahko med sorojenci povzročijo zamere in nepotrebno tekmovalnost. Otrok lahko začuti, da ga starši ne cenijo zaradi njegove edinstvenosti, kar lahko zamaje medsebojno zaupanje in sproži občutke nepravičnosti.
7. Ostre besede v jezi
Ena najhujših misli, ki jih lahko izrečemo, je: »Želim si, da te sploh ne bi bilo tukaj!« Ko izrečemo ostre besede, običajno v navalu jeze, lahko otrok doživi občutke, da ni ljubljen ali zaželen. Posledice so lahko dolgotrajne, saj v njem vzbujajo dvom o lastni vrednosti in močno prizadenejo njegovo samozavest.
Starševstvo res ni enostavno in prav je, da ga vidimo tako skozi občutke veselja kot tudi stresa, ki ga prinaša. Ne gre za to, da bi se morali pretvarjati, da nikoli nismo jezni ali utrujeni – pomembno je, da se zavedamo moči besed, ki jih izrečemo otrokom.
