Mnogi verjamejo, da je od usode ali genov odvisno, kako nas bo večina preživela v starosti. Vendar ni nujno, da je tako. Kako se bodo ljudje starali – ali bodo pri 70 in 80 letih zboleli, postali dementni in nezmožni za spolno življenje ali pa bodo močni, bistroumni in s še živim spolnim nagonom – je odvisno predvsem od tega, kako bodo živeli.
Dr. John Rowe, znani ameriški gerontolog in direktor MacArthurjeve fundacije za uspešno staranje, pravi: »Le okoli 30 odstotkov značilnosti staranja je genetske narave. Preostalih 70 odstotkov pa ne.« Raziskovalna skupina je ugotovila, da fizična in socialna dejavnost prispevata k uspešnemu staranju. Ljudje smo za svoje staranje večinoma odgovorni sami. Rezultati raziskav kažejo, da imajo genetski dejavniki največjo vlogo pri zdravstvenih značilnostih zgodaj v življenju. Vendar pri 80 letih genetskega vpliva skorajda ni več.
Skupina znanstvenikov je z znanstvenim preučevanjem pozitivnih plati staranja ljudi ugotovila ne le, da ima večina starih ljudi zadovoljivo telesno in duševno stanje, ampak tudi, da je mogoče narediti veliko za spodbujanje zdrave in produktivne starosti pri ljudeh, ki se sicer morda ne bi uspešno starali. Koordinirana raziskava je potekala v več kliničnih bolnišnicah in domovih za ostarele. Ugotovljeno je bilo, da resni upadi telesnih in duševnih funkcij, ki jih pogosto pripisujemo staranju, niso niti neizogibni niti nespremenljivi. Študije so poleg redne telesne dejavnosti in nadaljnjih socialnih stikov ugotovile več dejavnikov, ki napovedujejo uspešno staranje. To sta sposobnost lahkega okrevanja po izgubi in občutek nadzora nad svojim življenjem.
Raziskovalci trdijo, da so to dejavniki, ki jih lahko ljudje s staranjem spreminjajo in s tem nadzorujejo svoje počutje. Menijo tudi, da ima družba ključno vlogo pri pomoči starejšim pri doseganju omenjenih lastnosti. Z izboljšanjem dostopa do telesnih dejavnosti in izboljšanjem socialne angažiranosti, namesto da bi starejše izolirali in ignorirali, je mogoče veliko storiti v smislu izboljšanja telesnih in intelektualnih sposobnosti v kasnejšem življenju.
Izsledki druge študije kažejo, da marsikomu miselne sposobnosti med staranjem ne oslabijo bistveno, pri tistih, ki pa, je mogoče upad teh sposobnosti zmanjšati in celo izboljšati njihove kognitivne funkcije s pomočjo »intelektualnega« usposabljanja ali dejavnosti, kot so reševanje križank, ugibanje besed, sestavljanje slik, ugank, igranje šaha in tako dalje.
Ponavljajoče se večletno testiranje ljudi je znanstvenike prepričalo, da ni nujno, da verbalna inteligenca s starostjo oslabi ali upade, ampak se lahko, nasprotno, s starostjo poveča. Določeni vidiki inteligence, predvsem hitrost razumevanja in procesiranja prejetih informacij, s starostjo upadajo, vendar starejši dosegajo, če jim je na voljo dovolj časa, enake rezultate na testih kognitivnih sposobnosti kot mladi.
Znanstveniki vedo, da je izguba spomina v poznejših letih pogosto povezana z zmanjšano telesno dejavnostjo. Ta prek hormonskega sistema dolgo časa ohranja zdravo delovanje možganov.
