V digitalni dobi, kjer so romantična razmerja pogosto skrčena na bežne poglede profilnih slik in izmenjavo dvoumnih sporočil, se je v svetu zmenkov pojavil nov, skorajda uporniški trend. Imenuje se, po angleško, »hardballing« – nepopustljivost. Gre za prakso, ki zavrača desetletja zakoreninjene igre spogledovanja in dvoumnosti ter namesto tega zahteva radikalno iskrenost že od samega začetka.
Analitiki odnosov in sociologi opažajo, da je ta pristop neposredna posledica utrujenosti od tako imenovane »swipe« kulture (kulture izbiranja s potegom prsta), kjer neskončne možnosti paradoksalno vodijo v vsesplošno neodločnost in čustveno izčrpanost.
Ljudje so očitno siti površinskosti in »ghostinga« (nenadne prekinitve stikov. »Hardballing« je v bistvu protistrup za izgubljanje časa. Je izjava, ki sporoča: »Cenim svoj čas in svojo čustveno energijo, zato bodiva jasna, kaj si sploh želiva.«
Igranje na trdo
V svojem bistvu je »hardballing« (kar bi morda lahko prosto prevedli kot »igrati na trdo« ali »brezkompromisni pristop«) komunikacijska strategija, kjer posameznik odkrito in brez olepševanja pove svoje namere, pričakovanja in tisto, česar v odnosu ne bo toleriral.
To se v praksi pogosto odraža že v profilih na aplikacijah za zmenke z izjavami, kot so: »Iščem izključno resno zvezo in dolgoročnega partnerja.« Ali pa: »Če niste čustveno zreli, prosim, ne tratite mojega časa.«
Medtem ko se je v preteklosti takšna neposrednost morda zdela obupana ali celo agresivna, danes postaja znak samospoštovanja in učinkovitosti. Ljudje, ki prakticirajo ta pristop, so pogosto tisti, ki so preživeli leta v nedefiniranih razmerjih ali »situationships« (stanjih, ki niso zveza) in so se odločili, da ne bodo več sklepali kompromisov glede svojih temeljnih vrednot in ciljev.
Vendar pa prehod iz dvoumnosti v popolno odkritost ni brez izzivov. Kritiki opozarjajo, da lahko »hardballing«, če se izvajaga izvajamo napačno, izpade kot avdicija ali seznam zahtev, kar zaduši vsako možnost organskega razvoja odnosa.
Ključno vprašanje je, kako uporabiti ta pristop, ne da bi delovali napadalno. Ravnotežje med iskrenostjo in empatijo je ključnega pomena.
Nekaj nasvetov
Jasnost namesto pritiska: razlika je med tem, da mirno poveste: »V tej fazi življenja iščem partnerja, s katerim lahko gradim prihodnost.« Ali pa to, da na prvem zmenku sprašujete o načrtih za poroko. Prvo je izjava o lastnih ciljih, drugo je pritisk.
Diagnostična vprašanja: pristop vključuje tudi postavljanje pravih vprašanj sogovorniku. Vprašanja, kot sta, kaj trenutno iščeš, kakšen je tvoj pogled na monogamijo, niso več tabu. Služijo kot hitri filter kompatibilnosti. Če nekdo odkrito pove, da išče zgolj neobvezno druženje, vi pa resno zvezo, »hardballing« prepreči mesece napačnih upov.
Ohranitev pristnosti: paradoksalno je, da »hardballing«. če je strateški, deluje le, če je pristen. Ne gre za to, da bi poskušali ugotoviti, kaj si druga oseba želi slišati, temveč za zvestobo lastnim potrebam.
Pojav morda naznanja širši kulturni premik. V svetu, ki ceni učinkovitost in avtentičnost, se zdi, da tradicionalni rituali spogledovanja, polni ugibanj in namigovanj, izgubljajo svojo privlačnost.
Čeprav ta neposredni pristop morda pomeni tudi, da bo število zmenkov manjše, njegovi zagovorniki trdijo, da je kakovost teh srečanj precej večja. Namesto da bi vlagali energijo v odnose, ki nimajo prihodnosti, ta metoda omogoča hitro prepoznavanje tistih, ki so na isti valovni dolžini.
Na koncu lahko rečemo še, da »hardballing« ni zgolj tehnika za zmenke, temveč je oblika čustvene higiene. Gre za spoznanje, da sta jasnost in iskrenost – tako do sebe kot do drugih – morda najboljši recept za uspeh, ne samo v ljubezni — v vseh medčloveških odnosih.
