Hoja se morda zdi samodejna, vendar vsak korak zahteva kompleksno ravnovesje med stabilnostjo, koordinacijo mišic in gibanjem naprej. S staranjem se to ravnovesje začne spreminjati. Po poročanju spletnega portala Scitechdaily nove raziskave iz Avstralije kažejo, da telo postopoma sprejme previdnejšo strategijo hoje, pri čemer daje prednost pokončnemu gibanju pred učinkovitim gibanjem.
Čeprav lahko ta prilagoditev kratkoročno pomaga preprečiti nestabilnost, se zdi, da zaradi nje postane hoja počasnejša in napornejša ter prinaša večje tveganje za padce.
Študija, ki so jo izvedli raziskovalci na Univerzi Flinders in Univerzi v Canberri, je pokazala, da staranje vodi do vzorca hoje, ki daje prednost varnosti. Čeprav ta pristop izboljša stabilnost, hkrati zmanjša hitrost in energijsko učinkovitost, kar pomaga razložiti, zakaj se starejši odrasli hitreje utrudijo in se soočajo z večjim tveganjem za padce.
Pomembnost gležnjev
Z analizo podatkov o gibanju 107 zdravih odraslih, starih od 26 do 86 let, so raziskovalci ugotovili pomembne s starostjo povezane spremembe v delovanju gležnja in okoliških mišic med hojo.
Po besedah glavnega avtorja dr. Codyja Lindsayja, strokovnjaka za športno in vadbeno tehnologijo, je gleženj bistvenega pomena tako za ohranjanje ravnotežja kot za ustvarjanje gibanja naprej.
»Ko se staramo, telo začne dajati prednost stabilnosti pred učinkovitostjo,« pravi dr. Lindsay z Inštituta Caring Futures Univerze Flinders.
»To nam pomaga, da ostanemo pokonci, hkrati pa hoja postane napornejša.«
Raziskovalci so ugotovili, da starejši odrasli pogosteje hkrati aktivirajo nasprotne mišice gležnja, kar je pojav, znan kot sokontrakcija. To poveča togost sklepov in pomaga izboljšati ravnotežje, ko se stopalo dotakne tal.
Kompromis med stabilnostjo in učinkovitostjo
Vendar pa dr. Lindsay ugotavlja, da ima ta dodatna stabilnost tudi slabosti.
»Večja togost sklepa prispeva k varnejši hoji, vendar pomeni tudi, da mišice delajo bolj intenzivno, ne da bi pri tem ustvarile toliko gibanja naprej,« pravi.
Študija je tudi ugotovila, da imajo starejši odrasli z vsakim korakom manjšo odrivno moč, kar vodi do krajših korakov in počasnejše hoje.
Izredni profesor Maarten Immink, soavtor študije, pravi, da te spremembe odražajo širšo prilagoditev v sistemih za nadzor gibanja telesa. »Živčni sistem sprejme pristop, ki daje prednost varnosti, in kompenzira spremembe, povezane s starostjo, tako da daje prednost stabilnosti pred zmogljivostjo,« pravi izredni profesor Immink, vodja raziskovalnega programa Active Lives v okviru Inštituta Caring Futures na Univerzi Flinders.
»Te spremembe lahko tudi povečajo utrujenost in otežijo hojo na daljše razdalje, hkrati pa zmanjšajo sposobnost okrevanja po spotikanju ali zdrsu – ključni dejavnik padcev med starejšimi odraslimi.«
»Tudi postopne spremembe lahko vplivajo na samozavest in neodvisnost, ljudje pa lahko opazijo, da se hitreje utrudijo ali se počutijo manj stabilne, zlasti na neravnih tleh.«
Novi načini, kako ohranjati mobilnost v starosti
Raziskovalci pravijo, da bi se morali vadbeni programi namesto osredotočanja zgolj na moč osredotočiti tudi na ravnotežje, koordinacijo in način, kako mišice delujejo skupaj med vsakim korakom.
»Za starejše Avstralce lahko že preprosta dejanja veliko pripomorejo k ohranjanju zdravja in samostojnosti, vključno z redno telesno dejavnostjo, vajami za ravnotežje, kot so tajči, krepitev spodnjega dela nog in dejavnosti, ki spodbujajo koordinacijo,« pravi dr. Lindsay.
»Ohranjanje aktivnosti je ena najpomembnejših stvari, ki jih lahko starejši ljudje naredijo zase, preproste redne vaje pa jim pomagajo, da ostanejo samozavestni, mobilni in dlje časa neodvisni od pomoči drugih.«
Ekipa upa, da bodo rezultati pomagali pri usmerjanju izboljšanih ukrepov za preprečevanje padcev v rehabilitacijskih programih, ki podpirajo zdravo staranje.
