Za nekatere je opazovanje pajka, ki se smuka po tleh, ali psa, ki teče proti njim, zanimivo ali morda celo zabavo doživetje. Pri drugih lahko ta srečanja sprožijo močan strah in napad panike. Takšne intenzivne reakcije so značilnost tako imenovanih živalskih fobij, ki sodijo med najpogostejše fobije na svetu.
Te so res sila raznolike – kot rečeno, od arahnofobije, torej strahu pred pajki, do kinofobije, kar je strah pred psi. Ljudi, ki jih doživljajo, utegnejo tudi precej izčrpavati. Toda kaj povzroča te strahove in kako se jih lahko ljudje naučijo obvladovati?
Takojšnja tesnoba
Živalske fobije sodijo med specifične fobije, ki jih psihiatrična znanost opredeljuje kot pretiran in vztrajen strah pred določenim predmetom ali situacijo. Ti strahovi pogosto izzovejo takojšnjo tesnobo in imajo lahko tolikšen učinek, da vplivajo na vsakodnevno življenje.
Nekatere najpogostejše živalske fobije vključujejo še ofidiofobijo (strah pred kačami), ornitofobijo (strah pred pticami), entomofobijo (strah pred žuželkami, kot so čebele ali mravlje), musofobijo (strah pred mišmi ali podganami) in ihtiofobijo (strah pred ribami).
Takšne fobije torej še zdaleč niso omejene zgolj na nevarna ali strupena bitja. Ljudje z ornitofobijo se lahko na primer bojijo golobov enako kot jastrebov, medtem ko se tisti z ihtiofobijo morda popolnoma izogibajo akvarijem. Intenzivnost teh strahov je pogosto malo povezana z dejansko grožnjo, ki jo predstavlja žival.
Dr. Martin Antony, profesor psihologije na kanadski univerzi Ryerson in soavtor programa proti anksioznosti, je nekoč pojasnil, da živalske fobije pogosto izhajajo iz kombinacije dejavnikov, vključno z evolucijsko nagnjenostjo, osebnimi izkušnjami in naučenim vedenjem.
Korenine v preživetju
»Strah pred določenimi živalmi, kot so kače ali pajki, ima lahko korenine v prizadevanju za preživetje,« meni dr. Antony. »Ta bitja so resnično ogrožala naše prednike, zato je bila povečana pozornost nanje koristna.« Ta evolucijski instinkt, znan kot teorija pripravljenosti, lahko pojasni, zakaj se mnoge fobije osredotočajo na bitja, ki so bila nekoč zelo povezana z občutkom nevarnosti. Neposredna negativna srečanja in izkušnje z živalmi prav tako lahko sprožijo strahove. Pasji ugriz v otroštvu ali roj čebel, ki nas preženejo, lahko utrdi povezavo med bitjem in nevarnostjo. Že en sam zastrašujoč dogodek lahko pusti trajen pečat. Včasih se fobij tudi naučimo in pri živalskih ni čisto nič drugače. Če na primer otrok vidi, kako panično se odzove starš ali brat oziroma sestra ob pogledu na pajka, lahko tak strah z opazovanjem prevzame tudi on. Podobno lahko grozljivke, ki pogosto prikazujejo strašljive situacije z živalmi (in pri tem najpogosteje pretiravajo), vplivajo na dojemanje nevarnosti, ki jo povzroča neko drugo bitje.
Genetske predispozicije
Študije kažejo, da imajo posamezniki z družinsko anamnezo anksioznih motenj večjo verjetnost za razvoj fobij. Pomembno vlogo torej igrajo genetske predispozicije v kombinaciji z vplivi okolja.
Vpliv živalskih fobij lahko sega od blagih neprijetnosti do hudih težav. Pri nekaterih se lahko strah pojavi le v posebnih okoliščinah, kot je srečanje s kačo na pohodniški poti. Drugim lahko neprestano greni življenje, zaradi česar se izogibajo parkom, trgovinam s hišnimi ljubljenčki ali se celo neradi odpravijo na prosto. N
Prihodnjič: Manj znane fobije
