Neki mladi računovodja, ki ga motijo šale na račun svoje pretirane natančnosti, pravi: »Ali to pomeni, da sem pretirano natančen samo zato, ker vrnem stvari, potem ko si jih od koga sposodim, ker skrbno vodim evidenco o stanju na svojem bančnem računu in ker vsak večer pregledam seznam svojih obveznosti za naslednji dan?«
Večina ljudi iz njegove okolice na njegovo žalost resnično misli tako. To še toliko bolj, ker je hkrati videti zelo urejen, čist, lepo oblečen in ima vedno rad, da je v njegovem življenju vse urejeno in organizirano natančno in precizno.
Vedenje, ki bi ga še pred nekaj leti lahko označili kot »pretirano natančno«, »zahtevno« ali »vestno«, se danes rado označuje kot »prisilno« (torej pod pritiskom bolnega nagona). Ali je vsakdo, ki ohranja svojo pisalno mizo čisto in urejeno ter se vestno drži različnih pravil, res »prisilna« oseba? Očitno ne. Nekatera od omenjenih oblik vedenja nam zagotovo pomagajo pri organizaciji življenja. Če pa na potovanju skoraj vedno večkrat odpakirate in znova zapakirate kovček, ker iščete stvar, ki ste jo »pozabili« vzeti s seboj, ste na področju nečesa, kar presega zgolj organizacijo življenja.
Prisilno vedenje, bodisi benigne ali maligne vrste, je način izvajanja nadzora. Po mnenju dr. Bersteina, ki to imenuje »mentalno knjigovodstvo«, se prisilna dejanja običajno ujemajo z obsesivnimi mislimi. Klasičen primer je nenehno umivanje rok lady Macbeth kot odraz strašne krivde, ki jo je čutila zaradi svojega sodelovanja v zaroti za umor kralja Duncana. Takšna obsesivna nevroza se lahko kaže v obliki prisilnega umivanja. Takšni ljudje čutijo potrebo, da si stokrat na dan umijejo roke, ne da bi vedeli, zakaj to počnejo. Pogosta je tudi obsesija s štetjem, na primer štetje telegrafskih drogov z drvečega vlaka ali štetje stopnic med hojo po stopnišču. Obstajajo tudi normalni ljudje, ki včasih uporabljajo ta pomožni mehanizem štetja, ko ne morejo zaspati (to jim preprečuje, da bi jim v zavest vstopale vznemirjajoče misli).
Obsesivni nevrotik ne more sam premagati omenjenih prisilnih reakcij. Seveda je lahko vaša lastna obsesija veliko manj dramatične narave: morda ste nezadovoljni ali vas razjeda podoba, ki jo puščate v okolici, ali pa vas nenehno grize strah, da boste v nečem naredili napako, in tako dalje.
Prilagajanje »prisilnemu« vedenju zakonca ali sodelavcev v službi je velikodušno in plemenito dejanje – do določene mere. Vendar je ta meja presežena, ko tovrstno vedenje začne prežemati vse vidike življenja zadevne osebe in tudi življenja tistih, s katerimi prihaja v stik. Ker prisilna dejanja običajno spremljajo psihične zavore (inhibicije) in nezmožnost sprostitve, si lahko takšne osebe uničijo življenje in ne občutijo zadovoljstva, ki ga ponuja. Ko se to zgodi, je potrebna strokovna zdravniška pomoč.
