Prehrana v slovenskih domovih za starejše je zadovoljiva, vendar so še možnosti za izboljšave, vsaj kar zadeva vnos sadja, zelenjave in polnovrednih žit, skupaj z zmernejšim vnosom mesnih izdelkov. To bi lahko dodatno prispevalo k bolj optimalnemu vnosu hranil, še posebej kar zadeva nižji vnos maščob in višji vnos prehranskih vlaknin.
To je med drugim pokazala obsežna raziskava NutriCare, ki jo je opravil Inštitut za nutricionistiko in v okviru katere so preučevali prehransko stanje prebivalcev domov za starejše občane (DSO) v Sloveniji. Ti imajo zelo različne potrebe, nekateri so zelo samostojni, drugi pa potrebujejo zahtevnejšo oskrbo. V projekt, ki je potekal od leta 2021 do 2024, je bilo vključenih 387 prebivalcev DSO z nižjo potrebo po oskrbi iz dvajsetih domov vseh slovenskih zdravstvenih regij. V okviru raziskave so ocenili prehranjenost oseb ter običajne vnose makrohranil in izbranih vitaminov in mineralov, za katere so preskrbljenost preučevali tudi z laboratorijskimi analizami krvi. Izvedli so meritve sestave telesa in fizične zmogljivosti ter ocenili prisotnost znakov upada mišične moči in mase, sarkopenije, ki še posebej ogroža starejše in lahko dolgoročno vodi v manjšo samostojnost pri vsakdanjem življenju.
Izboljšave pri zajtrku in večerji
Kot je dejala vodja projekta doc. dr. Živa Lavriša, so bili rezultati ocene vnosa hranil dokaj primerljivi z vnosi, ki so jih v zadnji nacionalni raziskavi SI.Menu zaznali pri starejših, ki živijo doma. Pri relativno samostojnih prebivalcih domov so rezultati izpostavili vnosa maščob in živil živalskega izvora, ki sta nekoliko višja od priporočil. Vnos ogljikovih hidratov in prehranskih vlaknin je bil pod priporočenimi, kar je posledica preskromnega vnosa sadja, zelenjave in polnovrednih žit. Glede vsebnosti beljakovin v obrokih in ustreznega vnosa beljakovin pri posameznikih je zaradi razlik v telesni masi oseb z enotnimi obroki težko zadostiti vsem. To bi bilo sicer mogoče z ustrezno individualno obravnavo, ker bi poleg telesne mase upoštevali tudi zdravstveno stanje posameznika. »To, kar domovi glede na trenutno stanje lahko naredijo, pa je zagotavljanje ustrezne količine beljakovin v glavnih obrokih in tu so možne izboljšave predvsem pri zajtrku in večerji,« je povzela.
Pri pregledu dodajanja mikrohranil se je pokazalo, da 63 odstotkov prebivalcev domov prehrani dodaja vsaj eno mikrohranilo, najpogosteje je bil to vitamin D, sledijo folat, vitamin B12, magnezij in železo. Z nekaj prilagoditvami jedilnikov, predvsem s povečanjem ponudbe živil rastlinskega izvora, bi lahko pripomogli k izboljšanju dnevnih vnosov nekaterih mikrohranil, ki so bila pod priporočenimi, še posebej to velja za magnezij, kalcij, vitamin A in kalij. Prof. dr. Igor Pravst z Inštituta za nutricionistiko je izpostavil, da je pri preskrbljenosti z mikrohranili najbolj izstopalo pomanjkanje vitamina D, ki je bilo prisotno pri vsaj 84 odstotkih tistih udeležencev, ki jim vitamina D niso dodajali. To kaže na pomembnost dodajanja tega vitamina v tej populaciji vse leto. Običajna živila vsebujejo zelo malo vitamina D in je zato ustrezno preskrbljenost brez dodajanja zelo težko doseči. Hkrati se starejši v domovih zadržujejo pretežno v zaprtih prostorih, zato tudi poleti pri njih ne pride do tvorbe vitamina D v koži.
Izguba mišične moči
Poleg omenjenih izzivov preskrbljenosti s hranili so rezultati raziskave NutriCare pokazali relativno visoko pojavnost indeksa telesne mase nad 30. Takšnih je bilo kar 39 odstotkov udeležencev raziskave. Poleg tega so bili pri približno 40 odstotkih preiskovancev prisotni kazalniki sarkopenije. To je stanje, za katero je značilna izguba mišične moči, mase in funkcije, njena pojavnost pa se s staranjem povečuje, zato je pri starejših v splošnem bolj pogosta kot pri preostali populaciji. Prisotnost sarkopenije zmanjšuje gibljivost, povečuje tveganje padcev in zlomov ter vodi v večjo odvisnost posameznikov pri vsakodnevnih opravilih. Sarkopenija lahko močno vpliva na kakovost življenja starejših in predstavlja resno zdravstveno tveganje, še posebej, kadar je prisotna skupaj z debelostjo. Skrb zbujajoče je, da je imelo skoraj 90 odstotkov udeležencev s prisotno sarkopenijo glede na zgoraj omenjene mednarodne kriterije tudi visok delež maščobne telesne mase, kar nakazuje na znake sarkopenične debelosti – stanje, ki še dodatno povečuje zdravstvena tveganja, saj združuje učinke sarkopenije in debelosti.
Kot je dodala Živa Lavriša, se sarkopenijo običajno odpravlja s primerno fizično aktivnostjo in ustreznim vnosom hranil, še posebej beljakovin. »Pri prebivalcih DSO poleg optimalnega vnosa hranil vsekakor ne gre zanemarjati zagotavljanja primerne fizične aktivnosti, s katero bi uravnavali izgubo mišične mase in funkcionalnosti. Za zagotavljanje optimalne oskrbe bi bila v domovih za starejše občane smiselna uvedba strokovnega tima, ki bi poleg zdravnika vključeval tudi dietetika ter kineziologa ali fizioterapevta. Takšna celostna obravnava bi omogočila prilagoditev oskrbe posameznikom glede na njihove specifične potrebe, vendar pa tovrstna praksa še ni vzpostavljena v vseh domovih za starejše. Če prebivalcem DSO ni zagotovljena celovita obravnava, obstaja večje tveganje poslabšanja njihovega zdravstvenega stanja, večje odvisnosti od pomoči ter zmanjšanja samostojnosti. To ne le povečuje stroške oskrbe v domovih, temveč tudi ustvarja dodatne potrebe po usposobljenem negovalnem kadru, ki ga domovi že zdaj težko zagotavljajo. Zato je ključnega pomena, da se več pozornosti usmeri v preventivne dejavnosti, ki bi pripomogle k ohranjanju zdravja in samostojnosti starejših v DSO ter seveda tudi starejših, ki živijo doma.«
