Predstavljajte si: za vami je izjemno naporen dan v službi, zunaj dežuje, vi pa ste povsem izčrpani. Ko končno pridete domov, si ne zaželite eksotične solate ali dragega obroka v restavraciji, ampak točno določeno jed – morda makarone s sirom, domačo govejo juho z rezanci, topel čokoladni puding ali kos kruha z maslom in marmelado.
Pojav, znan kot iskanje tolažilne hrane oziroma angleško comfort food, je univerzalen. Toda zakaj nam točno določena hrana prinaša takšno čustveno olajšanje? Kot ugotavljajo strokovnjaki, gre za zanimivo prepletanje kemije naših možganov in globoko zakopanih spominov.
Kaj se dogaja v naših možganih?
Ko smo pod stresom, naše telo proizvaja visoke ravni kortizola (stresni hormon). Naši možgani v takšnih trenutkih instinktivno iščejo hiter način za pomiritev in nagrado. Tolažilna hrana je pogosto bogata z ogljikovimi hidrati, maščobami ali sladkorjem. Ko zaužijemo tovrstno hrano, se v možganih sproži močan odziv. Sprosti se dopamin – gre za nevrotransmiter, povezan s sistemom nagrajevanja. Možgani nam sporočajo: »To je dobro, nadaljuj.« Dvigne pa se tudi serotonin. Ogljikovi hidrati pomagajo pri proizvodnji serotonina, ki ga poznamo tudi kot »hormon sreče«, saj deluje kot naravni stabilizator razpoloženja.
A kot opozarjajo strokovnjaki in raziskovalci pri The New York Times, zgolj kalorije in sladkor niso dovolj za pravi občutek »tolažbe«. Če bi šlo le za kemijo, bi nas pomirila vsaka tablica čokolade. Pa nas ne. Skrivnost je drugje.
Iskanje človeškega stika
Resnična moč tolažilne hrane je v njenih psiholoških koreninah. Psihologinja in raziskovalka dr. Shira Gabriel, ki se že leta ukvarja s preučevanjem našega odnosa do hrane, pojasnjuje, da takšna hrana deluje kot svojevrsten nadomestek za človeško bližino. »Tolažilna hrana zadovoljuje našo temeljno potrebo po pripadnosti in varnosti. Ko jemo jed, ki so nam jo v otroštvu pripravljali ljudje, ki so nas imeli radi, naši možgani samodejno obudijo občutke varnosti, ljubezni in zaščitenosti,« pojasnjuje dr. Gabrielova.
To pomeni, da v trenutkih osamljenosti ali stresa ne hrepenimo zgolj po sami jedi, temveč tudi po ljudeh in občutkih, ki jih ta jed predstavlja. Ali povedano drugače: ko posežemo po babičinih štrukljih ali maminem jabolčnem zavitku, podzavestno podoživljamo čas, ko je za naše težave in skrbi poskrbel nekdo drug.
Vsaka kultura ima svojo tolažbo
Zanimivo je tudi, da tolažilna hrana ni univerzalna, ampak je strogo kulturno in osebno pogojena. Medtem ko bodo Američani v stresu najpogosteje posegli po ocvrtem piščancu ali sladoledu, bo za nekoga v Sloveniji največja tolažba morda topla, dišeča goveja juha, pražen krompir ali kos sveže pečenega kruha. Prebivalci Azije si bodo morda zaželeli krožnik vroče juhe z rezanci.
Ni nujno, da je tolažilna hrana nezdrava. Če nas je v otroštvu ob prebolevanju prehlada starš vedno potolažil s krožnikom tople ovsene kaše z jabolki, bo kaša ostala tolažilna hrana tudi v odrasli dobi.
Kdaj tolažba postane težava?
Nutricionisti in psihologi ob tem opozarjajo na pomembno razliko med občasnim iskanjem tolažbe v hrani in tako imenovanim čustvenim prenajedanjem.
Če po dolgem tednu z užitkom pojeste najljubšo sladico, da bi se sprostili, je to popolnoma zdrav in naraven odziv človeške psihe. Težava nastane, ko hrana postane edini mehanizem za soočanje s stresom, tesnobo ali žalostjo. V takšnih primerih hiter dvig dopamina hitro izzveni, nadomestita pa ga občutek krivde in še večji stres.
Ključ je torej v zavedanju. Naslednjič, ko boste imeli slab dan in si boste zaželeli določene domače jedi, se za trenutek ustavite in pomislite na to, da ne hranite le svojega telesa, temveč predvsem svojo dušo, saj si skupaj s hrano podarjate tudi toplino spominov, zaradi katerih je za nas določena hrana tako posebna.
