Za ljubitelje minimalistične estetike, ki iščejo element narave brez obveznosti tradicionalne oskrbe, postaja tilandsija izbira prve vrste. Ta nenavadna rastlina, ki sodi v obsežno družino bromelijevk (Bromeliaceae) – kamor sodita tudi ananas in priljubljena guzmanija – je botanični fenomen, ki uspeva tako rekoč v zraku.
Njena edinstvena lastnost je, da ne potrebuje substrata ali zemlje. Tilandsije so namreč epifiti. V naravi rastejo pritrjene na površine drugih rastlin, skal ali drevesnih skorij, od koder črpajo vlago in hranila neposredno iz zraka in deževnice.
Ta prilagodljivost omogoča skoraj neomejene možnosti aranžiranja. Hortikulturisti in notranji oblikovalci jih nameščajo v steklene terarije, jih pritrjujejo na kose lesa ali celo vključujejo v dekorativne stenske okvirje, kjer delujejo kot žive skulpture.
Sposobnost preživetja
Njen izvor sega v tropska in subtropska območja obeh Amerik. Najdemo jih vse od puščavskih predelov Mehike in sončne Floride pa do vlažnih subtropskih gozdov Argentine. Njihova sposobnost preživetja v tako raznolikih okoljih priča o izjemni trdoživosti.
Svoje botanično ime dolgujejo švedskemu botaniku Ericu L. Tillandzu, ki je te rastline sistematično raziskoval in opisal v 18. stoletju. V nekaterih kulturah so zaradi svoje neodvisnosti od prsti postale simbol svobode in prilagodljivosti, mnogi pa verjamejo, da v prostor vnašajo svežo energijo.
Kljub slovesu nezahtevne rastline pa za uspevanje potrebuje specifično nego, ki se bistveno razlikuje od klasičnih sobnih rastlin. Strokovnjaki opozarjajo, da je ključnega pomena razumevanje njenega naravnega habitata.
Najpomembnejši dejavnik je svetloba. Tilandsije obožujejo močno, vendar posredno sončno svetlobo. Idealna je postavitev ob okno, ki prejema jutranje ali pozno popoldansko sonce. Neposredno opoldansko sonce lahko namreč hitro ožge njihove občutljive liste, medtem ko pomanjkanje svetlobe upočasni rast in povzroči bledenje barv.
Največja zmota pri negi je prepričanje, da jim zadošča zgolj vlaga iz zraka. V suhih notranjih prostorih to nikakor ne drži. Osnovna metoda hidracije je potapljanje. Celotno rastlino je priporočljivo enkrat do dvakrat tedensko za 20 do 30 minut potopiti v mlačno, po možnosti postano vodo ali deževnico.
Pomembno sušenje
Po kopeli sledi ključen korak: sušenje. Rastlino je treba dobro otresti, da se odstrani odvečna voda, ki bi zastajala med listi. Nato jo postavimo na suho mesto z dobrim kroženjem zraka, najbolje obrnjeno navzdol, da preprečimo gnitje v osrčju rastline, kar je najpogostejši vzrok za propad.
V okoljih s suhim zrakom, kar je pogosto v zimskih mesecih zaradi centralnega ogrevanja, je koristno tudi občasno pršenje z vodo.
Gnojenje ni nujno, vendar lahko spodbudi bujnejšo rast in cvetenje. Uporablja se specializirano gnojilo za bromelije ali orhideje, močno razredčeno (običajno na četrtino priporočene moči), ki se vodi za namakanje doda enkrat mesečno v rastni dobi.
Tilandsije imajo zanimiv življenjski cikel. Večina vrst cveti le enkrat v življenju, toda cvetovi so pogosto spektakularni in trajajo več tednov. Po cvetenju matična rastlina počasi preusmeri energijo v ustvarjanje potomcev, tako imenovanih mladičkov (angl. pups), ki zrastejo ob njeni osnovi.
Ko ti dosežejo približno tretjino velikosti matične rastline, jih lahko previdno ločimo in vzgojimo kot samostojne rastline. Posušene ali starejše liste na dnu rastline lahko sproti odstranjujemo, da ohranimo urejen videz.
