Dolgoletna arheološka uganka v sušnih višavjih južnega Peruja, ki je burila duhove skoraj stoletje, je očitno rešena. Več kot 5200 natančno poravnanih lukenj, vklesanih v skalnata tla na lokaciji Monte Sierpe (Kačja gora), ni služilo kot grobišče, skladišče ali obredni prostor, kot so domnevale pretekle teorije, pač pa gre za monumentalni dokaz o sofisticiranem gospodarskem sistemu, ki je deloval že pred vzponom inkovskega imperija.
Mednarodna raziskovalna skupina je v novi študiji, objavljeni v prestižni reviji Antiquity, razkrila, da je bil Monte Sierpe najprej strukturirani trg za blagovno menjavo, kasneje pa so ga Inki prevzeli in spremenili v orodje za davčno računovodstvo. Ta ugotovitev spreminja pogled na gospodarsko organizacijo in upravne zmožnosti predkolumbovskih civilizacij.
Območje se razteza na 1,5 kilometra dolžine v dolini Pisco. Sestavlja jo približno 5200 vdolbin, vsaka s premerom od enega do dveh metrov in globino do enega metra.
Pogled iz zraka
Strukturo so prvič opazili leta 1933 na letalskih posnetkih Roberta Shippeeja. Toda zaradi lege – vidna je praktično samo iz zraka – in odmaknjenosti na izoliranem območju, ki ga urbana širitev ne ogroža, je dolgo ostajala na obrobju resnih arheoloških raziskav.
Struktura tudi ni neprekinjena. Razdeljena je na ločene bloke, ki jih ločujejo prečni prehodi, kar je že zgodaj nakazovalo na funkcionalno logiko. V preteklosti so teorije segale od namakalnih sistemov, terasastih vrtov do obrambnih jarkov, toda nobena ni zdržala resne preizkušnje.
Premik se je zgodil šele z najnovejšo študijo, ki sta jo vodila dr. Jacob Bongers z Univerze v Sydneyju in prof. Charles Stanish z Univerze Južne Floride. Z združevanjem najsodobnejših tehnik so prišli do novih, prepričljivih zaključkov.
Ekipa je uporabila drone za natančno tridimenzionalno kartiranje in geolokacijske meritve ter, kar je ključno, izvedla mikrobotanične analize sedimentov, zbranih iz 19 vdolbin po celotni lokaciji.
»Ta kombinacija metod nam je omogočila rekonstrukcijo starodavne uporabe teh struktur na način, ki prej ni bil mogoč,« je v izjavi pojasnil dr. Bongers.
Analize sedimentov so bile odločilne. V vdolbinah so našli cvetni prah koruze, buč in divjih rastlin, kot sta trstičje in vrba. »Nekatere od teh vrst, na primer koruza, imajo cvetni prah, ki ne potuje daleč,« poudarja Bongers. »Njegova prisotnost pomeni, da so ga tja namerno prinesli ljudje.«
Shranjevanje rastlin
To nakazuje, da so luknje služile za shranjevanje ali deponiranje rastlin, verjetno prinesenih v pletenih košarah. Vseprisotnost trstičja, ki se je v Andih zgodovinsko uporabljalo za pletarstvo, to teorijo še dodatno podpira.
Raziskovalci Monte Sierpe umeščajo na strateško območje, znano kot chaupiyunga – ekološko prehodno območje med suho obalo in vlažnimi visokimi Andi. To je bilo idealno mesto za trgovino.
V obdobju poznega vmesnega obdobja (med letoma 1000 in 1400), pred vzponom Inkov, je na tem območju vladalo močno kraljestvo Chincha, znano po svojih trgovskih mrežah. Mreža lukenj bi tako delovala kot tržnica brez stalne infrastrukture – prostor za srečanje, začasno shranjevanje in blagovno menjavo med obalnimi in gorskimi skupnostmi.
Ko so Inki v 15. stoletju osvojili regijo, niso uničili obstoječih struktur, temveč so jih, kot je bilo zanje značilno, prilagodili in vključili v svoj visokocentralizirani sistem. Monte Sierpe se je preobrazil.
Po mnenju raziskovalcev je lokacija postala monumentalna računovodska naprava. Postavljena je bila med dva velika inkovska upravna centra, Tambo Colorado in Lima La Vieja. Inkovski imperij je temeljil na decimalnem sistemu (enote po 10, 100, 1000) in zbiranju davkov v obliki dela ali blaga (koruza, tekstil, suhe ribe).
Vodenje evidenc
Za vodenje evidenc so Inki uporabljali khipuje, zapletene sisteme vrvic z vozli, s katerimi so beležili količine, lokacije in kategorije. Raziskovalna ekipa je v postavitvi lukenj prepoznala ponavljajoče se numerične vzorce – na primer bloke z devetimi vrstami po osem lukenj, ki so presenetljivo podobni strukturi znanega lokalnega khipuja, ki ga danes hranijo v Berlinu.
»Bloki lukenj bi lahko ustrezali določenim družbenim skupinam ali davkoplačevalskim skupnostim,« meni prof. Stanish. »Ta aritmetična pravilnost kaže na kodificirani sistem.«
Namesto zaprtega skladišča je Monte Sierpe omogočal vizualno, javno in standardizirano upravljanje zbranih davkov. Inkovskim administratorjem je omogočil hiter pregled nad tem, katera skupina je že izpolnila svojo obveznost, kar kaže na stopnjo organizacije, ki v predkolumbovskih Andih doslej še ni bila arheološko potrjena na tak način.
