Ko stojite na obali mesta Dalian na severovzhodu Kitajske in zrete proti jugu čez meglene vode Bohajskega morja, se zdi mesto Yantai na drugi strani nedosegljivo daleč. Čeprav sta mesti na videz sosedi, ju ločuje dobrih sto kilometrov nemirnega morja. Za potnike in tovor to danes pomeni osemurno zibanje na trajektu ali pa naporno, 1400 kilometrov dolgo potovanje po kopnem, ki v obliki črke C obide celoten zaliv.
Kitajska vlada se je odločila, da bo to geografsko oviro premagala z enim najdrznejših inženirskih podvigov v zgodovini človeštva. Načrtujejo gradnjo predora pod Bohajskim morjem, infrastrukturnega velikana, ki bi s svojimi 123 kilometri dolžine zasenčil vse dosedanje podvodne povezave, vključno s predorom pod Rokavskim prelivom med Veliko Britanijo in Francijo.
Vendar pa projekt, vreden ocenjenih 220 milijard juanov (približno 27 milijard evrov), ni samo vprašanje denarja in betona. Je preizkus kitajske tehnološke moči, ki se mora spopasti z neizprosno geologijo: trasa namreč poteka neposredno skozi eno seizmično najaktivnejših območij na svetu.
Oživljanje severa
Da bi razumeli, zakaj je Peking pripravljen tvegati milijarde za vrtanje v potresno prelomnico, moramo pogledati ekonomski zemljevid Kitajske. Dalian leži v provinci Liaoning, delu kitajskega »pasu rje«, nekdanjega industrijskega središča, ki v zadnjih letih caplja za dinamičnim jugom. Na drugi strani preliva leži Yantai v provinci Shandong, ki je gospodarsko precej bolj vitalna.
Predor tako ni zgolj prometna povezava, pač pa postane ekonomska transfuzija. Z vzpostavitvijo neposredne železniške povezave, po kateri bi drveli vlaki s hitrostjo do 250 kilometrov na uro, bi se potovalni čas skrajšal z osmih ur na pičlih 40 minut. To bi dejansko združilo dve ogromni gospodarski regiji v enoten trg, kar bi po mnenju strategov v Pekingu lahko sprostilo neizkoriščen potencial severovzhoda.
Vlaki bi prevažali potnike in tovor, s čimer bi razbremenili obstoječe, kronično preobremenjene železniške koridorje, ki potekajo okoli zaliva skozi Tianjin in Peking.
Inženirstvo na robu mogočega
Tehnične specifikacije projekta se berejo kot znanstvena fantastika. Načrt predvideva tri cevi: dve za železniški promet in eno servisno cev za vzdrževanje in evakuacijo. S skoraj 90 kilometri poteka neposredno pod morskim dnom bi bil to najdaljši podvodni predor na svetu. Za primerjavo: Eurotunnel meri 50 kilometrov, japonski predor Seikan pa slabih 54 kilometrov.
Toda velikost ni edini izziv. Največja ovira je prelomnica Tan-Lu, velika geološka razpoka, ki poteka skozi vzhodno Kitajsko in je bila v preteklosti vir uničujočih potresov, vključno s tistim v Tangshanu leta 1976.
Inženirji se zavedajo tveganja. Da bi zagotovili varnost, načrtujejo vrtanje vsaj 30 metrov globoko pod morsko dno, v trdo kamnino, kjer je struktura stabilnejša in tlak vode nižji kot v mehkejših sedimentih. Kljub temu kritiki, tako domači kot tuji, opozarjajo na nevarnost. Gradnja v takšnem okolju zahteva tehnološke rešitve, ki še niso bile v celoti preizkušene na takšni velikosti. Vsaka napaka bi lahko imela katastrofalne posledice.
Vprašanje dobičkonosnosti
Če bo šlo vse po sreči – kar je pri projektih te magnitude velik »če« – bi lahko gradnja trajala od 10 do 15 let. Optimistične napovedi govorijo o odprtju v tridesetih letih tega stoletja. Toda poleg geoloških tveganj nad projektom visi tudi senca finančne vzdržnosti.
Kitajska se spopada z upočasnitvijo gospodarske rasti in naraščajočim dolgom lokalnih oblasti. Kritiki se sprašujejo, ali je smiselno vlagati astronomske vsote v projekt, ki se morda nikoli ne bo povrnil s prodajo vozovnic. Vendar pa logika kitajskih infrastrukturnih projektov pogosto presega neposredno dobičkonosnost. Gre za ustvarjanje delovnih mest, spodbujanje BDP skozi gradbeništvo in dolgoročno strateško integracijo države.
Simbol nove dobe
Ne glede na to, ali gre za vizionarsko potezo ali norost, kot bi to lahko poimenovali okoljevarstveniki, predor pod Bohajskim morjem simbolizira kitajsko zavračanje besede nemogoče. V času, ko zahodne države težko najdejo sredstva za vzdrževanje obstoječe infrastrukture, Kitajska riše nove zemljevide.
Ko bodo prvi vrtalni stroji zarezali v dno Bohajskega morja, bo to signal, da je Kitajska pripravljena plačati visoko ceno – tako v juanih kot v tveganju – da bi povezala svoje razdrobljeno ozemlje v celoto, ki je hitrejša in učinkovitejša kot kadar koli prej.
