Nizozemska sociolingvistka Leonie Cornips, o kateri smo nedavno že pisali, se ukvarja s prav zanimivim področjem. Ne zanimajo jo toliko ljudje, pač pa bolj – krave. Če smo še bolj natančni: predvsem njihovo oglašanje in telesna govorica, torej komunikacija, pri kateri, pogojno rečeno, uporabljajo svoj »jezik«.
Cornips, ki sicer deluje na Meertensovem inštitutu v Amsterdamu, je v 90. letih zaslovela z raziskavami o različicah nizozemskih narečij. Toda v zadnjih letih jo zanima predvsem vprašanje, kako komunicirajo krave. Ta nenavaden obrat izhaja iz njene dolgoletne osebne izkušnje: poletne počitnice je vsako leto preživela na kmetiji, kjer je opazila, da imajo krave izrazite značaje in posebne navade.
Od šimpanzov do kitov
To preučevanje ni povsem novo, saj so že v 60. letih prejšnjega stoletja pionirji, kot sta bila Jane Goodall z raziskovanjem šimpanzov in Roger Payne z zvočnimi posnetki grbavih kitov, opozarjali, da nismo edini, ki komuniciramo na zapleten način. Cornips pa želi s podrobnejšo analizo kravjega vedenja dokazati, da smo morda še vedno preveč »logocentrični« – preveč osredotočeni na idejo, da je pravi jezik samo tisti, ki prihaja iz človeških ust.
Glede na to, da imamo v Sloveniji okoli 100.000 krav molznic in precej močno mlečno industrijo, bo razumevanje »jezika« teh živali koristilo tudi našim kmetom in veterinarjem. Cornipsova je nedavno za britanski BBC opozorila, da mnogi skrbniki živali (pa tudi znanstveniki) v kravi vidijo predvsem bitje brez pravega mišljenja in sposobnosti komunikacije. Toda njene dosedanje ugotovitve govorijo drugače.
Večina dosedanjih raziskav kravjega načina komuniciranja je bila osredotočena predvsem na glasove: na to, kako se višina in trajanje mukanja spreminjata glede na počutje ali potrebe krave. V Avstraliji so odkrili, da ima vsaka krava celo edinstven glas, ki ga uporablja v različnih situacijah – podobno kot imamo ljudje značilno barvo glasu.
Telesna govorica
Cornips sicer ne oporeka pomembnosti govejega oglašanja. Tudi sama opaža razlike v frekvenci, trajanju in jakosti mukanja. Toda odšla je globlje in ugotovila, kako pri kravah ključno vlogo igra tudi telesna govorica. Opazuje, kako se krave pozdravljajo, kako obračajo ušesa ter raztegujejo vratove in s tem nakazujejo svoje razpoloženje. Po njenem mnenju so premiki telesa enakovreden element.
Primer, ki ga rada poudarja, je njen stik z mladim bikcem Pietom, ki ga je pripeljala na pašnik med pet drugih krav. Sprva se je ob prihodu preveč navdušeno približala živalim. Piet se je vsakič umaknil. Počasi je dojela, da se mora v njihovi družbi vedeti spoštljivo: z rokami ob telesu, brez pretiranega strmenja. Ugotovila je, da ima vsaka krava, podobno kot človek, svoj osebni prostor.
Na podoben način se krave sporazumevajo tudi med seboj. Zanimivo je, da včasih krava pokliče svojega telička, ta pa se oglasi šele čez kakšno minuto. Medtem oba komentirata dogajanje z mimiko in položajem telesa – ključno vlogo pri tem igrajo ušesa, ki jih krave lahko usmerjajo. Tako se, po besedah Cornipsove, dejansko začne pogovor.
Živalsko doživljanje sveta
Ali je vse to res jezik? Znanstveniki o tem še razpravljajo. Po besedah Cornipsove bo sicer minilo še precej časa, preden bodo živalski jeziki priznani kot enakovredni človeškemu.
Znanstvenica opozarja, da bi lahko s podrobnejšim proučevanjem kravjih komunikacijskih navad spremenili tudi naše dojemanje, kako živali doživljajo svet. Domneva, da imajo krave morda celo domače dialekte, saj na različnih farmah uporabljajo različno okolje (ograje, stene, pašnik) za ustvarjanje zvokov in ritmičnih signalov.
