Vsako jutro se milijoni ljudi po vsem svetu zazrejo v ogledalo in z mešanico groze in vdanosti v usodo odkrijejo nov siv las. Sledi neizogiben obred: puljenje, barvanje, prikrivanje. V naši kulturi, obsedeni z mladostjo, je sivenje las opomnik minljivosti, znak, da ura tiktaka in da telo počasi izgublja vitalnost.
Toda kaj, če smo ves ta čas gledali napačno? Kaj, če tisti srebrni pramen ni znamenje poraza, temveč brazgotina zmagovite bitke?
Nova prelomna študija Inštituta za medicinske znanosti Univerze v Tokiu, objavljena te dni v prestižni reviji Nature Cell Biology, postavlja na glavo vse, kar smo mislili, da vemo o sivenju. Raziskovalci namreč razkrivajo, da izguba pigmenta ni nujno pasivna posledica staranja, temveč aktivna dramatična obrambna strategija telesa. Sivi lasje so, sodeč po izsledkih, pogosto dokaz, da se je vaše telo raje odreklo lepoti, da bi vas zaščitilo pred smrtonosnim sovražnikom – kožnim rakom.
Dilema v globini folikla
Globoko pod površino naše kože, v vsakem lasnem mešičku, poteka neprestana biološka bitka. Glavni igralci so matične celice melanocitov (McSC), mikroskopski arhitekti, ki so odgovorni za proizvodnjo pigmenta, ki daje našim lasem barvo. Ta populacija celic je izjemno občutljiva za svojo okolico in predvsem za poškodbe DNK.
Življenje celice je nevarno. Sevanje, kemikalije in presnovni procesi nenehno napadajo genetski kod. Ko se DNK v teh matičnih celicah poškoduje – na primer zaradi rentgenskih žarkov ali oksidativnega stresa – se celica znajde pred usodno dilemo, ki spominja na klasično grško tragedijo.
Ima dve možnosti. Prva je, da se poskuša deliti naprej, s čimer tvega, da bo prenesla napake na svoje potomce in potencialno sprožila nenadzorovano rast – začetek melanoma. Druga možnost pa je plemenito samožrtvovanje.
Japonska ekipa pod vodstvom profesorice Emi Nišimura je odkrila, da se matične celice s poškodovano DNK pogosto odločijo za slednjo. Sprožijo proces, imenovan senodiferenciacija. Namesto da bi se delile, te celice prisilno dozorijo, izločijo se iz bazena matičnih celic in sčasoma odmrejo. Posledica tega celičnega harakirija je, da lasni mešiček izgubi svojo tovarno pigmenta. Lasje zrastejo sivi ali beli. Toda v zameno za izgubo barve je telo odstranilo potencialno kancerogeno celico.
Sivi las je torej spomenik celici, ki se je žrtvovala za stabilnost celotnega organizma.
Varuh genoma in njegov zaton
V središču tega mehanizma stoji protein p53, ki ga biologi pogosto imenujejo varuh genoma. Ko zazna poškodbo DNK, p53 skupaj s proteinom p21 pritisne na zavoro. Celici ukaže: »Ustavi se. Ne deli se. Spremeni svojo usodo.« To je varovalka, ki preprečuje nastanek tumorjev.
Vendar pa študija razkriva tudi temnejšo plat te medalje. Kaj se zgodi, ko sistem odpove?
Raziskovalci so ugotovili, da lahko določeni kancerogeni dejavniki in celo samo staranje tkiva preglasijo ta varnostni signal. Ko so bile miši v poskusih izpostavljene specifičnim kemikalijam ali močnim UVB-žarkom, se je zgodilo nekaj skrb vzbujajočega. Okolje okoli lasnega mešička – tako imenovana niša – je začelo izločati prevelike količine proteina, imenovanega KIT-ligand (KITL).
KITL deluje kot sirena, ki preglasi opozorila varuha p53. Poškodovanim celicam sporoča, naj ignorirajo napake v svoji DNK in se še naprej delijo. Rezultat ni sivenje, temveč preživetje mutiranih celic, kar drastično poveča tveganje nastanka melanoma.
Tu pridemo do paradoksa staranja. Ko se staramo, soseska, v kateri živijo naše celice, propada. Signali postanejo zmedeni. Študija kaže, da pri starejših osebah (in miših) niša folikla izgubi sposobnost pravilnega usmerjanja poškodovanih celic v varno smrt (sivenje). Namesto tega se poveča vnetje, zaščitni mehanizmi p53 pa oslabijo.
To vodi do srhljivega sklepa: čeprav sivenje povezujemo s starostjo, je zmanjšana sposobnost hitrega sivenja ob poškodbah DNK pri starejših dejansko tisto, kar odpira vrata raku. Če lasje ne osivijo, ko bi morali, to lahko pomeni, da nevarne celice preživijo.
Novi pogled na nečimrnost
Znanost nas s tem odkritjem sili v ponovni razmislek o odnosu do lastnega telesa. Dolgo smo verjeli, da sta staranje (izguba funkcije) in rak (pridobitev nevarne funkcije rasti) dva nasprotna pola ali pa vsaj ločena procesa. Japonski raziskovalci zdaj predlagajo koncept antagonističnih usod. Ista biološka pot vodi v dve popolnoma različni smeri: varno staranje (sivi lasje) ali bolezen (rak).
To spoznanje nosi s seboj določeno težo. Sivi lasje niso zgolj estetska nevšečnost ali znamenje upadanja moči. So vidni dokaz, da naši notranji nadzorni sistemi delujejo. So tihi stražarji, ki so opravili svojo nalogo.
Seveda to ne pomeni, da je vsak siv las preprečen tumor, niti da barvanje las vpliva na ta proces (saj se barvanje dogaja na mrtvem delu lasu, zunaj mešička). Pomeni pa, da je mehanizem, ki nam pobeli glavo, eden ključnih evolucijskih ščitov naše kože.
Morda bomo prihodnjič, ko v ogledalu zagledamo neubogljivi srebrni pramen, za trenutek oklevali s pinceto. Namesto jeze bomo morda začutili kanček hvaležnosti. V svetu celične biologije je namreč bolje biti siv in živ kot pa barvit in bolan. Telo je sprejelo odločitev. In kot kaže, je bila to prava odločitev.
