Film katastrofe z Gerardom Butlerjem v glavni vlogi je na Netflixu osupljiva uspešnica. Toda medtem ko Hollywood stavi na kaos in junaštvo posameznika, strokovnjaki opozarjajo, da bi bila resničnost pri trku kometa drugačna – in morda še bolj grozljiva v svoji nepravičnosti.
Film Grenlandija: Poslednje zatočišče, ki je trenutno med bolj gledanimi, se dotika enega naših najglobljih eksistencialnih strahov: kaj bi se zgodilo, če bi iz vesolja priletel ubijalec planetov? Film spremlja družino, ki se obupano poskuša prebiti do varnega zaklonišča, medtem ko komet Clarke trga celine.
Prizori so znani: panika na ulicah, razpad družbenega reda, vojaški nadzor in na koncu beg v mitična, arktična zaklonišča. A koliko tega filmskega spektakla bi se odvilo zares?
Začnimo s posebej srhljivo trditvijo: ni vprašanje, ali bo velik objekt zadel Zemljo, temveč kdaj ga bo zadel. Znanstveniki so si pri tem edini. Manj enotni pa so glede tega, kaj bi sledilo v urah in dneh po takem grozljivem dogodku.
1. faza: odkritje in (dez)informacije
V filmu je grožnja sprva podcenjena, nato pa se zgodba v nekaj urah prelevi v apokalipso. Znanstvena resničnost je tu le delna.
Agencije, kot sta Nasa in Esa, s programi planetarne obrambe (kot je bila misija DART, ki je uspešno preusmerila asteroid) aktivno pregledujejo nebo. Toda kot opozarjajo strokovnjaki, je velika razlika med asteroidi in kometi.
»Asteroide lahko spremljamo in izračunamo njihove tirnice desetletja vnaprej,« je v preteklosti pojasnil Lindley Johnson, Nasin vodja urada za planetarno obrambo (Nasa Planetary Defense Coordination Office). »Naš cilj je najti objekte, preden oni najdejo nas.«
Težava, ki jo film pravilno identificira, so medzvezdni kometi. Ti prihajajo iz globin osončja, pogosto z ogromno hitrostjo, in jih lahko opazimo šele mesece ali tedne pred trkom. V takem primeru bi bil čas za odziv drastično krajši od desetletij, ki jih imamo na voljo pri znanih asteroidih.
Ključno vprašanje pa bi bilo politično: ali bi oblasti po svetu takšno informacijo delile? Ob strahu pred takojšnjim družbenim zlomom in finančnim kolapsom bi bil verjetnejši scenarij poskus nadzorovanega širjenja informacij. Ta poskus pa bi skoraj zagotovo spodkopale dezinformacije in teorije zarote na družbenih omrežjih. V filmu je to prikazano drugače in manj verjetno.
2. faza: panika ali sodelovanje
Hollywood obožuje podobo kaosa. Film Grenlandija ni izjema: ljudje ropajo, se tepejo za prostor na letalu in postanejo drug drugemu volk.
Toda sociologija, ki se je poglobila v katastrofe, je prišla do radikalno drugačne slike. Študije po potresih, cunamijih in terorističnih napadih (kot je bil 11. septembra) kažejo, da je prvi odziv večine ljudi tako imenovano prosocialno vedenje.
Avtorica Rebecca Solnit v svoji knjigi Peklenski paradiž (A Paradise Built in Hell) dokumentira prav to. Trdi, da je »sicer res splošno prepričanje, da ob katastrofi izbruhneta panika in surovost«, vendar »se v resnici v urah po tragediji pogosto pokažejo izjemna socialna povezanost, altruizem in medsebojna pomoč«.
Najbrž bi bilo v primeru scenarija, kot ga riše film Grenlandija, vendarle drugače. Ko gre za dogodek na ravni izumrtja, ko ni upanja, bi verjetno videli oboje: izjemen altruizem in skrajno preračunljivo nasilje. Zlom ne bi bil takojšen, temveč postopen – posledica razpada oskrbovalnih verig, izpada elektrike in spoznanja, da pomoči ne bo.
3. faza: zaklonišča in koga rešiti
To je morda najbolj srhljiv in hkrati najbolj realističen del filma: ideja, da obstaja tajni načrt evakuacije – ne za vse, temveč le za izbrance.
V filmu so to ljudje s specifičnimi veščinami – inženirji, zdravniki, znanstveniki – skupaj z družinami. V resnici načrti za kontinuiteto oblasti zagotovo obstajajo. Vsaka velesila ima utrjena poveljniška središča in protokole za ohranitev državnega aparata. A ne tudi za običajne ljudi.
Grenlandija ni le film o kometu, ampak je tudi film o neenakosti.
Scenarij izbiranja je socialno-darvinistična nočna mora. Film predpostavlja nekakšno meritokracijo koristnosti. Resničnost bi bila verjetno veliko bolj surova. Kdo bi bil na seznamu? Politična elita? Milijarderji, ki že danes gradijo luksuzna zaklonišča na Novi Zelandiji? Bi bil gradbeni inženir res pomembnejši kot bankir, ki financira stranko na oblasti?
Film se spretno izogne najtežjemu vprašanju: kaj se zgodi z 99,9 odstotka ljudi, ki niso izbrani? Odgovor je seveda očiten in grozljiv.
Realnost po udarcu
Četudi bi peščica preživela v zakloniščih, film komaj nakaže resnično katastrofo: udarno zimo.
Nedavne študije, ki so analizirale trk asteroida Chicxulub (ki je pred 66 milijoni let končal dobo dinozavrov), so potrdile uničujoči scenarij. Kot je bilo objavljeno v reviji Nature Geoscience, bi ogromne količine drobnega prahu in saj, ki bi jih udarec dvignil v stratosfero, blokirale sončno svetlobo za več let, morda celo desetletje.
Natančneje, študija iz leta 2023 je pokazala, da je bil glavni ubijalski mehanizem droben silikatni prah (iz uparjenih kamnin), ki je ostal v ozračju. Ta prah bi ustavil fotosintezo za skoraj dve leti in povzročil globalni padec temperature za 15 stopinj Celzija. Posledica? Globalni mraz, propad skoraj vseh rastlin in s tem globalni kolaps ekosistema. Preživeli v zakloniščih bi se morali soočiti s svetom, ki ga ne bi prepoznali.
Film je navsezadnje zabava, ki temelji na strahu. Toda vprašanja, ki jih zastavlja, so resnična. Ne gre pa le za to, ali imamo tehnologijo, da preusmerimo komet. Gre za to, ali imamo kot družba zgrajene mehanizme, da se na eksistencialno krizo odzovemo pravično in kolektivno.
Nezmožnost sodelovanja
Kako pa bi bilo v Sloveniji? To dilemo lahko diplomatsko rešimo tako, da povemo, da največji kos kometa prileti na Evropo. Potemtakem pri nas v še tako globokem zaklonišču nihče ne bi preživel.
Gledano skozi to prizmo morda ni komet tisti, ki nas bo uničil, temveč naša nezmožnost sodelovanja in globoko zakoreninjena neenakost. Resnična katastrofa se tako ne začne z ognjem na nebu, ampak pri odločitvi, kdo sploh sme vstopiti v zaklonišče.
Mimogrede, v začetku prihodnjega leta naj bi v kinematografe prispel drugi del filma: Grenlandija 2: Migracije.
