Nenehno kopičenje odsluženih satelitov in raketnih ostankov v zemeljski orbiti predstavlja vse večjo grožnjo globalnim komunikacijskim in navigacijskim sistemom, opozarja Evropska vesoljska agencija (ESA). Strokovnjaki svarijo pred nevarnostjo tako imenovanega Kesslerjevega sindroma – nenadzorovane verižne reakcije trkov, ki bi lahko dolgoročno preprečila varno uporabo nizke zemeljske orbite.
Sodobno gospodarstvo in vsakdanje življenje sta močno odvisni od vesoljske infrastrukture, ki omogoča pretok podatkov, vremenske napovedi in globalno pozicioniranje. Kljub tej odvisnosti opazovalci ugotavljajo, da človeštvo v orbitalni prostor prenaša problematične navade ravnanja z odpadki. Po trenutnih ocenah okoli Zemlje kroži že več kot 9300 ton vesoljskih smeti.
Od začetka vesoljske dobe pred več kot šestimi desetletji je bilo izvedenih na tisoče izstrelitev, ki so v vesolju pustile več kot 56.000 evidentiranih objektov. Čeprav se je število delujočih satelitov v zadnjih letih eksponentno povečalo – predvsem na račun komercialnih megakonstelacij –, velik del orbitalnega prostora še vedno zasedajo nedelujoče naprave. Svetovne vesoljske agencije z radarskimi in optičnimi sistemi trenutno spremljajo vsak kos smeti, večji od pet do 10 centimetrov v nizki orbiti, ter objekte, večje od 30 centimetrov v višji, geostacionarni orbiti.
Zgodovinski podatki kažejo na postopno poslabšanje razmer. Zabeleženih je bilo več kot 560 primerov razpadov v orbiti, ki so večinoma posledica eksplozij ostankov pogonskega goriva v starih raketnih delih. Čeprav so neposredni trki med večjimi objekti redki, so njihove posledice uničujoče. Leta 2009 sta nad Sibirijo trčila delujoč ameriški komunikacijski satelit Iridium-33 in odslužen ruski vojaški satelit Kosmos-2251. Trk je v trenutku ustvaril oblak z več kot 2300 novimi kosi nevarnih razbitin.
K problemu pomembno prispevajo tudi vojaške dejavnosti. Ko je Kitajska leta 2007 v okviru protisatelitskega preizkusa z raketo namerno uničila lastni odsluženi vremenski satelit FengYun-1C, se je količina sledljivih smeti v vesolju skoraj takoj povečala za četrtino.
Matematični modeli kažejo, da tveganje narašča nesorazmerno s številom objektov. Ob podvojitvi števila satelitov in razbitin v orbiti se verjetnost trka poveča za štirikrat. Če se bo ta trend nadaljeval, bi lahko posamezni trki začeli ustvarjati nove roje drobcev, ki bi nato povzročili nadaljnje trke. Orbita bi tako postala prenevarna za prihodnje misije s posadko in delovanje kritične infrastrukture.
Za ublažitev te grožnje ESA in druge mednarodne institucije pozivajo k strožjim regulacijam in razvoju novih tehnologij. Prizadevanja so usmerjena v načrtovanje satelitov, ki bi se po koncu življenjske dobe varno umaknili iz orbite in zgoreli v atmosferi, ter v misije za aktivno odstranjevanje največjih kosov vesoljskih smeti.
Predstavniki agencije poudarjajo nujnost takojšnjega ukrepanja: »Preteklosti ne moremo spremeniti, lahko pa prilagodimo svoje ravnanje v vesolju, da ga ohranimo varnega za prihodnje generacije.«
