Znanstveniki, ki analizirajo geološke zaklade, ki jih je junija 2024 s skrite strani Lune prinesla prelomna kitajska misija Chang'e-6, so naleteli na nepričakovano odkritje. V vzorcih so identificirali sledi izjemno redkega tipa meteorita, ki bi lahko pomagal rešiti eno največjih ugank našega planeta – kako je Zemlja dobila vodo.
Odkritje, objavljeno te dni v ugledni znanstveni reviji Proceedings of the National Academy of Sciences, podrobno opisuje najdbo ostankov ogljikovega hondrita (CI). Ta vrsta meteorita (tipa Ivuna) je za planetarne znanstvenike ključnega pomena, saj je sestavljena iz materiala, ki je zelo podoben sestavi zgodnjega sončnega sistema in je izjemno bogat z vodo – kar petino mase teh meteoritov predstavlja voda ali hidrirani minerali.
Analiza, ki jo je izvedla Kitajska akademija znanosti, je razkrila, da so se ti fragmenti ohranili v edinstveni legi: znotraj majhnega kraterja, ki leži v večjem udarnem bazenu. Ta dvojna zaščita je očitno ohranila krhke ostanke pred kozmičnim vremenom in poznejšimi trki.
Zgodovinski dosežek
Misija Chang'e-6 je že sama po sebi zgodovinski dosežek, saj je prva, ki ji je uspelo zbrati in na Zemljo vrniti vzorce s terena, ki ga s planeta nikoli ne vidimo. Skrita stran Lune, ki ni zaščitena z Zemljino gravitacijo na enak način kot vidna stran, velja za ključno okno v zgodovino bombardiranja v notranjem sončnem sistemu.
Najdba hondrita CI na Luni je izjemna zato, ker so ti meteoriti na Zemlji skorajda neobstoječi. Znanstveniki ocenjujejo, da predstavljajo manj kot odstotek vseh najdenih meteoritov. Zaradi svoje krhke, z vodo prepojene sestave (podobno kot asteroida Ryugu in Bennu, ki sta ju nedavno obiskali japonska in ameriška sonda) ob vstopu v Zemljino gosto atmosfero običajno razpadejo ali izgorijo.
Do sedaj je veljalo prepričanje, da tudi na Luni, ki nima atmosfere, nimajo možnosti preživetja. Domnevalo se je, da bi silovita energija ob trku s površino takoj izparila vso vodo in uničila večino sledi.
Novo odkritje pa to domnevo postavlja na glavo. Kaže, da se lahko sledi teh »mokrih« meteoritov pod pravimi pogoji ohranijo na Lunini površini, ki deluje kot nekakšen geološki arhiv zadnjih nekaj milijard let.
Vodilna teorija
To neposredno podpira vodilno teorijo o izvoru Zemljine vode. Po tej naj bi bila Zemlja ob nastanku relativno suha, oceani pa naj bi nastali pozneje, ko so planet v obdobju, znanem kot »pozno težko bombardiranje«, zadeli milijoni kometov in z vodo bogatih asteroidov, kot so prav hondriti CI.
Ker so dokazi o tem dogodku na Zemlji zaradi erozije in tektonike plošč večinoma izbrisani, je Luna najboljši kraj za iskanje potrditve.
Na podlagi tega odkritja so raziskovalci v študiji predstavili celo drzno novo oceno: menijo, da bi lahko kar 30 odstotkov vseh sledi meteoritov, ohranjenih na Luni, pripadalo tem z vodo bogatim hondritom. Če to drži, to pomeni, da je bilo tovrstnih teles v zgodnjem sončnem sistemu bistveno več, kot smo mislili, in da je bil uvoz vode na Zemljo verjetnejši.
Čeprav znanstveniki svarijo, da je za dokončno potrditev te teorije potrebnih več misij in analiz, je najdba vendarle močan namig, da je odgovor na vprašanje o izvoru življenja na Zemlji morda res zapisan v prahu sosednjega nebesnega telesa.
