Dve tisočletji so ljudje zrli v zimsko nebo in iskali sledi tistega, kar opisuje evangelij po Mateju: nebesno luč, ki je vodila modrece z Vzhoda in se nato ustavila točno nad hlevčkom v Judeji. Za vernike je to božanski čudež. Za astronome je to ena najstarejših nerešenih ugank v zgodovini znanosti.
Je šlo za supernovo? Konjunkcijo Jupitra in Saturna? Ali morda za pobožno leposlovje brez realne osnove?
Nova, provokativna študija, objavljena v uglednem Journal of the British Astronomical Association, zdaj ponuja odgovor, ki združuje strogo orbitalno mehaniko s starodavnimi kronikami dinastije Han. Mark Matney, astronom pri ameriški vesoljski agenciji Nasa, trdi, da ključ do božične skrivnosti ne leži v Jeruzalemu, temveč v arhivih starodavne Kitajske. Njegova teza? Zvezda je bila resnična, šlo je za komet, in kar je najpomembneje – njegovo vedenje, ki je stoletja begalo skeptike, je fizikalno povsem mogoče.
Varuhi neba na Vzhodu
Da bi razumeli Matneyjevo odkritje, se moramo najprej ozreti stran od biblične pripovedi. V času, ko je v Judeji vladal paranoični kralj Herod in je Rimsko cesarstvo utrjevalo svojo moč, so na drugem koncu evrazijske plošče kitajski astronomi opravljali svoje delo z birokratsko natančnostjo. Za razliko od Evropejcev tistega časa, ki so v kometih pogosto videli zlovešča znamenja, so Kitajci natančno beležili položaje, svetlost in gibanje.
V zapisih iz leta 5 pr. n. št. – kar se ujema z zgodovinskim časovnim okvirjem Jezusovega rojstva (večina zgodovinarjev meni, da je Herod Veliki umrl leta 4 pr. n. št.) – so kitajski opazovalci zabeležili svetel komet. Ta nova zvezda je bila na nebu vidna osupljivih 70 dni.
To ni nova informacija. Astronomi so za ta zapis vedeli že prej. Novost, ki jo prinaša Matney, pa je izračun, kako se je ta komet vedel glede na opazovalca na Zemlji.
Fizika ustavljanja
Najbolj problematičen del Matejevega evangelija za znanstvenike je bil vedno opis v 9. vrstici 2. poglavja: »Zvezda, ki so jo videli vziti, je šla pred njimi, dokler ni obstala nad krajem, kjer je bilo dete.«
Zvezde in kometi se nenehno gibljejo zaradi rotacije Zemlje in lastnih orbit. Kako bi lahko nebesno telo obstalo nad določeno vasjo?
Matneyjeva analiza kaže, da je to mogoče, če ima komet zelo specifično orbitalno geometrijo. Komet, ki bi se gibal hitro in se približal Zemlji pod določenim kotom, bi lahko vstopil v fazo, ki jo astronomi imenujejo retrogradno gibanje. V kombinaciji z Zemljino rotacijo bi lahko prišlo do pojava, podobnega delovanju geosinhronih satelitov, ki jih uporabljamo za telekomunikacije.
Komet bi se navidezno premikal po nebu, nato pa bi se zaradi orbitalne mehanike zdelo, da upočasni in za določen čas lebdi nad določeno točko na obzorju, preden bi zbledel ali se premaknil naprej. Matney trdi, da bi komet iz leta 5 pr. n. št. lahko imel natanko takšne lastnosti. Za opazovalce na tleh, kot so bili trije kralji (verjetno babilonski astrologi ali zoroastrski duhovniki, ki so poznali nočno nebo), bi bil tak pojav izjemen. Zvezda bi se dejansko obnašala kot vodnik, ki se na koncu poti ustavi.
Od mita do realnosti
Ta teorija ponuja elegantno rešitev, ki ne zahteva nadnaravnega posega, temveč zgolj izjemno redko naravno naključje. Razlage, ki so prevladovale v preteklosti – kot je Keplerjeva teorija o konjunkciji planetov – pogosto niso mogle pojasniti dolgotrajnosti pojava ali opisa ustavljanja.
Če Matneyjeva hipoteza drži, to temeljito spremeni naše razumevanje božične zgodbe. Zvezda preneha biti zgolj teološki okras, dodan desetletja po Jezusovi smrti za poudarjanje njegove božanskosti, in postane zgodovinsko preverljiv dogodek.
Seveda ostaja vprašanje interpretacije. Kometi so v antiki pogosto pomenili smrt kraljev ali vojne, ne rojstva odrešenikov. Toda za modrece z Vzhoda, ki so iskali znamenje v času velikih pričakovanj in nemirov na Bližnjem vzhodu, je bil ta dolgotrajni, mirujoči komet morda tisti jeziček na tehtnici, ki jih je pognal na pot proti zahodu.
