Avstralski raziskovalci so po desetletjih znanstvene negotovosti potrdili, zakaj osebe s shizofrenijo pogosto doživljajo slušne halucinacije. Ključ se skriva v okvari specifičnega možganskega mehanizma, ki je odgovoren za razlikovanje lastnega notranjega govora od zunanjih zvokov.
Študija, ki jo je vodila ekipa z Univerze v Novem Južnem Walesu (UNSW Sydney) in je bila te dni objavljena v ugledni znanstveni reviji Schizophrenia Bulletin, prinaša ključen preboj v razumevanju psihoze. Z uporabo elektroencefalografije (EEG) so prvič neposredno dokazali, da možgani bolnikov lastne misli napačno obdelajo kot zunanje glasove.
S tem je dokončno potrjena pol stoletja stara teorija o tako imenovani korolarični sprostitvi (angleško »corollary discharge«).
Slušna skorja
Pri zdravih posameznikih možgani, ko se »pogovarjamo« sami s seboj, pošljejo signal slušni skorji, ki predvidi prihajajoči »zvok« misli in zmanjša njeno aktivnost. Ta notranji filter nam omogoča, da v vsakem trenutku vemo, katere misli so naše, in jih ločimo od zvokov okolice. Študija kaže, da je ta proces pri bolnikih s slušnimi halucinacijami moten oziroma celo obraten.
Slušne verbalne halucinacije (AVH) so eden najbolj razširjenih in motečih simptomov shizofrenije, ki prizadene med 60 in 80 odstotkov bolnikov. Ti »glasovi« so pogosto vsiljivi, kritični, kar močno vpliva na kakovost življenja.
Dolgoletni sum psihiatrov, da gre pri glasovih zgolj za napačno identificiran notranji govor bolnika, je bilo doslej izjemno težko preveriti. Notranji govor je po svoji naravi namreč neviden in neposredno nemerljiv.
Ekipa pod vodstvom profesorja Thomasa Whitforda z oddelka za psihologijo na UNSW se je te težave lotila z inovativnim poskusom. Zbrali so tri skupine udeležencev: 55 bolnikov s spektrom shizofrenije, ki so nedavno doživljali halucinacije, 44 bolnikov z isto diagnozo, a brez nedavnih halucinacij, in 43 zdravih kontrolnih oseb.
Merjenje aktivnosti
Udeleženci so nosili EEG kapo za merjenje možganske aktivnosti in slušalke. Njihova naloga je bila, da si ob določenem trenutku miselno zamislijo zlog »bah« ali »bih«. Istočasno so v slušalkah naključno slišali enega od teh dveh zlogov.
Raziskovalce je zanimalo, kako se možgani odzovejo v trenutku, ko se misel in slišani zvok ujameta.
Rezultati so bili nedvoumni. Pri zdravi skupini je EEG pokazal pričakovano in znatno zmanjšanje aktivnosti v slušni skorji, ko se je misel ujela z zvokom. Možgani so signal pravilno predvideli kot lastnega in ga utišali.
Pri bolnikih, ki so nedavno poročali o glasovih, pa se je zgodilo nasprotno. Ob ujemanju misli in zvoka se je njihova možganska aktivnost povečala. Namesto da bi možgani signal utišali, so ga okrepili, kot bi šlo za pomemben in nepričakovan zunanji dražljaj.
Tuji glas
»Zdi se, da možgani lastno misel obravnavajo kot tuj, zunanji glas,« je v izjavi pojasnil Whitford. Zanimivo je, da je bila reakcija pri bolnikih, ki niso imeli nedavnih halucinacij, nekje vmesu, kar nakazuje, da je ta okvara morda dinamična in neposredno povezana z aktivnimi simptomi bolezni.
Odkritje presega zgolj potrditev teorije. Ponuja namreč upanje za razvoj prvega objektivnega biološkega označevalca (biomarkerja) za napovedovanje razvoja psihoze.
Diagnoza shizofrenije trenutno temelji izključno na kliničnem opazovanju vedenjskih simptomov, pogosto več mesecev ali celo let po njihovem dejanskem pojavu. Merjenje odziva možganov na notranji govor s pomočjo EEG bi lahko postalo preprosto, neinvazivno orodje za odkrivanje posameznikov z visokim tveganjem, še preden se bolezen polno razvije.
