Ko je zvezdnik ameriškega nogometa Tom Brady letos javno oznanil, da je njegov novi pes Junie natančna genetska kopija njegove pokojne psice Lua, novica ni odmevala zgolj v stolpcih rumenega časopisja. Napoved je sovpadla s strateško poslovno potezo, ki razkriva razsežnosti novega trga: podjetje Colossal Biosciences, biotehnološki velikan, znan po ambicioznih načrtih za oživitev izumrlih vrst, kot sta dodo in dlakavi mamut, je prevzelo Viagen Pets, vodilni ameriški laboratorij za komercialno kloniranje hišnih ljubljenčkov.
Ta poteza signalizira prelomnico. Kar je bilo pred dvema desetletjema domena znanstvene fantastike, se zdaj utrjuje kot donosen, čeprav zelo sporen trg luksuznih storitev. Kloniranje hišnih ljubljenčkov postaja resen posel, ki na novo odpira temeljna vprašanja o našem odnosu do življenja, smrti in etičnih mejah biotehnologije.
Od laboratorija do dnevne sobe
Pot od ovce Dolly, prvega kloniranega sesalca (to je bilo leta 1997), do dizajnerskih psov v naročjih zvezdnikov, kot je Barbra Streisand, ki je klonirala svojo psico Samantho, je bila presenetljivo hitra. Dolly, ki je za svoj obstoj na škotskem inštitutu Roslin potrebovala 276 poskusov, je dokazala, da je reprodukcija kompleksnega organizma mogoča. Snuppy, prvi klonirani pes (leta 2005 v Južni Koreji), pa je odprl vrata komercializaciji.
Danes podjetja, kot je Viagen Pets, obupanim skrbnikom ponujajo obljubo o vstajenju – za pravo ceno.
Cena za genetsko repliko psa se trenutno giblje med 50.000 in 85.000 dolarji (kar je približno od 40.000 do 70.000 evrov). Kloniranje mačke je nekoliko cenejše. Gre za zneske, ki storitev ohranjajo izključno v domeni najpremožnejših.
Postopek, tehnično znan kot somatski celični jedrski prenos, je kompleksen in neučinkovit. Vključuje prenos jedra telesne celice (na primer kožne) pokojnega ljubljenčka v jajčno celico darovalke, ki so ji odstranili lasten genetski material. Nastali zarodek nato vsadijo v maternico nadomestne matere.
Kljub tehničnemu napredku ostaja učinkovitost presenetljivo nizka. Obsežna študija, objavljena v reviji Scientific Reports leta 2022, ki je analizirala 1000 primerov kloniranja psov, je pokazala, da je stopnja uspešnosti še vedno nižja od treh odstotkov. Že za rojstvo Snuppyja je bilo potrebnih več kot tisoč jajčec in več kot sto nadomestnih psic.
Kopija genov, ne osebnosti
Največja zanka trženja teh storitev pa je čustvena. Podjetja postopek oglašujejo kot način podaljšanja neprecenljivega odnosa. Vendar strokovnjaki in biologi opozarjajo na ključno biološko dejstvo: klon je genetski dvojček, ne čustveni duplikat.
Klonirana žival nima spominov, izkušenj ali nujno enakega značaja kot izvirnik. Okolje, vzgoja in izkušnje imajo namreč ključen vpliv na razvoj osebnosti. Stranka v resnici dobi novorojenčka, ki je zgolj videti identično pokojnemu ljubljenčku.
Tu se odpira etično vprašanje, ki buri duhove. Medtem ko premožni posamezniki plačujejo visoke zneske za genetske kopije, se zavetišča po svetu borijo s presežkom neželenih živali. Samo v Združenih državah so leta 2024 evtanazirali več kot 300.000 psov v zavetiščih. Kritiki, vključno s številnimi organizacijami za zaščito živali, trdijo, da bi lahko sredstva, vložena v en sam klon, rešila na tisoče življenj s financiranjem množičnih sterilizacij in podporo zavetiščem.
Javno mnenje prav tako ostaja skeptično. Raziskava centra Pew Research je že leta 2016 pokazala, da 60 odstotkov Američanov meni, da je kloniranje živali moralno nesprejemljivo, in ta trend se po podatkih Gallupa ni bistveno spremenil.
Trg cveti
V Evropski uniji je kloniranje živali za kmetijske namene strogo regulirano in dejansko prepovedano, komercialno kloniranje hišnih ljubljenčkov pa ostaja na obrobju, predvsem zaradi etičnih zadržkov in stroge zakonodaje o dobrobiti živali. Toda medtem trg v ZDA in Aziji cveti.
Najbolj spregledani del procesa pa so živali same, uporabljene za »proizvodnjo«. Za vsak uspešen klon je potrebno veliko število darovalk jajčec in nadomestnih nosilk, ki so v laboratorijih podvržene invazivnim hormonskim terapijam in večkratnim kirurškim posegom.
Medtem ko znanstveniki ločijo med kloniranjem za ohranitev ogroženih vrst – kot je bil uspešen primer črnonogega dihurja, kjer je kloniranje pomagalo obogatiti genski bazen – je kloniranje zdravega hišnega ljubljenčka izključno čustvena odločitev.
Že omenjeni Tom Brady je ob novici o psu Junie dejal, da ta »ni znanstveni poskus, ampak del družine«. Za skrbnike je to morda poklon izgubljenemu spremljevalcu. Toda v ozadju tehnološke obljube o nesmrtnosti ostaja vprašanje: ali s tem resnično blažimo žalovanje ali zgolj na drag in etično sporen način zanikamo dokončnost življenja? Cena za to zanikanje pa ni plačana samo v evrih, temveč tudi v dobrobiti številnih živali, ki ostanejo nevidne v laboratorijskem procesu.
