Globoko pod neskončno belino Antarktike se skriva dramatična pokrajina, ki bi lahko močno vplivala na naše razumevanje globalnih oceanskih tokov in prihodnosti našega planeta. Mednarodna ekipa znanstvenikov je namreč z uporabo najsodobnejše tehnologije kartiranja morskega dna razkrila obstoj več kot 300 ogromnih podmorskih kanjonov, ki kot brazgotine režejo kontinentalno polico zamrznjene celine.
Odkritje, objavljeno v prestižni znanstveni reviji Marine Geology, ni zgolj geografska zanimivost, pač pa so ti kanjoni — nekateri daljši od Velikega kanjona v ZDA in globoki več kot štiri kilometre — kot nekakšne ključne arterije v globalnem obtočnem sistemu. Po njih se pretakajo tako ledene kot toplejše vode, kar neposredno vpliva na stabilnost antarktične ledene plošče in posledično na dvig morske gladine po vsem svetu.
Burna preteklost
Vodji raziskave, David Amblàs z Univerze v Barceloni in Riccardo Arosio z University College Cork, sta z ekipo strokovnjakov analizirala podatke, zbrane za najnovejšo karto Južnega oceana. Batimetrija, veda o merjenju globin oceanov, je razkrila mrežo, ki kaže na burno geološko in ledeniško preteklost celine.
»Predstavljajte si pokrajino, ki jo milijone let klešejo nepredstavljivo močne sile,« je za medije pojasnil dr. Amblàs. »Večina teh kanjonov je nastala z delovanjem gostih, tekočih podvodnih plazov sedimentov, znanih kot turbiditni tokovi. Ko so se ledeniki topili, so sproščali ogromne količine usedlin, ki so z drsenjem po pobočju vrezale te monumentalne doline.«
Najdaljši identificirani kanjon, ki se nahaja v Weddellovem morju, meri v dolžino skoraj 860 kilometrov. Ta skriti relief pa ni samo ostanek preteklosti, ampak je ključen dejavnik današnjih podnebnih procesov.
Nova karta razkriva še presenetljivo razliko med vzhodnim in zahodnim delom celine. Vzhodna Antarktika, katere ledeni pokrov je geološko precej starejši, premore daljše, globlje in bolj razvejane sisteme kanjonov. Nekateri med njimi imajo tudi do 40 pritokov in spominjajo na zapletena drevesna debla pod morjem. Njihov prerez v obliki črke U priča o počasnejšem, vztrajnem erozijskem delovanju skozi daljše časovno obdobje.
Različne poledenitve
Nasprotno pa so kanjoni na zahodu celine, kjer je taljenje ledu danes najbolj pereč problem, krajši, bolj strmi in imajo ostrejši profil v obliki črke V. Ta razlika je neposreden odraz različne zgodovine poledenitev. Vzhodni del je imel na voljo več milijonov let za razvoj kompleksnih drenažnih sistemov, medtem ko je bil zahodni del podvržen hitrejšim in bolj dinamičnim spremembam.
Pomen teh struktur sega daleč onkraj Antarktike. Kanjoni imajo namreč dvojno vlogo, ki je ključna za uravnavanje svetovnega podnebja. Po eni strani delujejo kot lijaki, po katerih se v globine oceana potaplja izjemno hladna in slana voda, ki nastaja ob zamrzovanju morske površine. Ta voda je najgostejša na planetu in deluje kot glavni motor globalne cirkulacije – velikega oceanskega sistema, ki prenaša toploto in hranila po vsem svetu.
Po drugi, bolj skrb vzbujajoči strani, pa ti isti kanjoni omogočajo, da toplejše vode iz globin oceana prodrejo pod plavajoče ledene plošče. Toplejši in bolj slani globoki tok se lahko vtihotapi po teh dolinah in doseže temelje ledenih plošč, kar pospešuje njihovo taljenje od spodaj. Ta proces je kritičen na območjih, kot je Amundsenovo morje, kjer ogroža stabilnost velikanskih ledenikov, med njimi tudi ledenika Thwaites, ki so mu znanstveniki zaradi njegovega potenciala za katastrofalen dvig morske gladine nadeli vzdevek »ledenik sodnega dne«.
Kartiranje neraziskanih območij
»Trenutni podnebni modeli se trudijo natančno vključiti te zapletene interakcije, delno tudi zaradi pomanjkanja podrobnih podatkov o podmorskem reliefu,« je še poudaril dr. Arosio. »Naša študija dokazuje, da brez natančnega poznavanja oblike morskega dna ne moremo zares razumeti, kako ranljiva je Antarktika.«
Avtorji zato pozivajo k nadaljnjim mednarodnim prizadevanjem za kartiranje še neraziskanih območij, zlasti ob obali Vzhodne Antarktike. Vsak nov podatek o tem skritem svetu je ključen, saj je od njega deloma odvisna naša sposobnost napovedovanja prihodnosti planeta.
