Kaj za nekoga, ki prihaja iz male Slovenije, pomeni uspeti v visoko tekmovalnem okolju, v vašem primeru ameriškem?
Ni lahko, saj se znajdeš v kulturi, ki je ne poznaš, v okolju, kjer nimaš socialne mreže, tako da je treba kar ves čas gristi in se dokazovati. Iz Slovenije sem šla, ker sem si želela nekaj več od tistega, kar je bil takrat standard. Želela sem si več priložnosti, ki jih doma ni bilo. To sem v New Yorku našla. Sicer se moram še vedno ves čas boriti, vendar je to tudi nagrajeno.
Vas vleče nazaj v Slovenijo?
Dobro vprašanje. Vleče me, saj iz Slovenije prihajam, tam imam družino, prijatelje. Žal pa se je Slovencem, ki se vračajo, zelo težko uveljaviti doma. Na delu je kultura onemogočanja, ki smo ji priča ves čas. V stroki te prepogosto ne vidijo kot nekoga, ki bi lahko določeno dejavnost z novim znanjem dvignil na višjo raven, pripeljal nove projekte in ne nazadnje denar, pač pa v prvi vrsti kot grožnjo. Poznam nekoga, ki je bil na univerzi Columbia vodja raziskav, doma pa so mu ponudili delo laboratorijskega tehnika. To je podcenjujoče. Marsikdo bi se rad vrnil, a ko dobi takšno podcenjujočo ponudbo, se navadno samo zahvali.
O tem priča več ljudi, ki so v tujini pustili sled.
Vem. In mi je žal. Ampak če se spomnim na to, kako je bilo na fakulteti za farmacijo, kjer sem doktorirala, res nimam nobene želje, da bi se vrnila. Da se razumemo, tu je okolje zelo tekmovalno, a na drugačen način. Veliko več je sodelovanja, več je tega, da neposrednega tekmeca pritegneš in z njim sodeluješ, ker bosta skupaj stopila korak naprej. Tega v Sloveniji v glavnem ni oziroma je tega premalo.
Tega, da bi nekdo, ki mu je uspelo v bolj tekmovalnem mednarodnem okolju, doma lahko napredoval, torej ni?
Precej manj, kot bi bilo dobro.
Ampak s Slovenijo vendarle sodelujete – dejavni ste pri vzpostavljanju nacionalnega centra za genske raziskave.
Želim pomagati, privabiti si želim slovenske znanstvenike, ki so v ZDA in bi se bili pripravljeni vrniti. Denar je na voljo, ni pa ustreznega kadra. To je idealna priložnost, da se Slovenija izkaže in svojim ljudem v tujini pokaže, da se lahko vrnejo, ker njihovo znanje cenijo. Zanimivo se mi zdi tudi naslednje: v Sloveniji je kar visoko število ljudi, ki doktorirajo, a se odločijo, da se namesto v znanosti zaposlijo v farmacevtski industriji, kjer so bolje plačani. Zato bo za nastajajoči inštitut izziv, kako pritegniti strokovnjake iz tujine, ko jim pa že tistih, ki so doma, ne uspe. To bi moral biti eden prvih ciljev – pritegniti najprej strokovnjake, ki so doma.
