Zgodilo se je že praktično vsem. Sedeli smo s partnerjem, uživali skupni čas, nato pa je iz žepa prilezel telefon in prekinil osebni stik. Včasih to stori naš partner, včasih smo tega početja krivi sami. Telefoni in aplikacije so pač namerno zasnovani za krajo naše pozornosti. Odtekanje pozornosti k pametnim napravam v družbi bližnjih pa ima lahko zelo škodljiv vpliv na naše odnose. Pojav je v angleško govorečem svetu že dobil ime. Pravijo mu phubbing. Gre za kombinacijo besed phone (telefon) in snubbing (ignoriranje). Po slovensko pa pojavu lahko rečemo teleignoriranje.
Obstajajo tudi že študije o učinkih teleignoriranja na odnose. Dr. Claire Hart, izredna profesorica psihologije na Univerzi v Southamptonu, je govorila s 196 ljudmi o njihovih odnosih in uporabi telefonov. Splošni rezultati so pokazali, da je večja pogostost teleignoriranja vodila v slabše odnose.
»Ne odzovejo se vsi na enak način,« pravi dr. Hartova. »Odvisno je od osebnosti, a ko se ena oseba počuti ignorirana, se lahko sproži povračilni ukrep. Tedaj tudi druga oseba v roke vzame svoj telefon, to pa vodi v nevaren začarani krog. Oba partnerja se počutita zavrnjena oziroma manj cenjena od katere koli vsebine na zaslonu.«
Opozarja še, da vsako teleignoriranje predstavlja izgubo povezave. Hkrati pa se pogosto zgodi, da skupnega trenutka ne prekinemo le za hip, temveč odtavamo v aplikacije in se pozabimo vrniti k temu, kar se je dogajalo prej.
Teleignoriranje ni zgolj škodljivo za partnerske odnose. Škodi tudi odnosu starša z otrokom. Vodi lahko celo do spodkopavanja samozavesti pri starejših otrocih.
Kot rešitev predlagajo transparentnost
Problem nam je torej znan, kako pa se ga lotiti? Preprost odgovor bi bil, da pač nehamo prekinjati skupne trenutke z buljenjem v telefon. Ker pa se je takšno ravnanje že tako zelo zakoreninilo v naše vedenjske vzorce, takšne odločitve preprosto vodijo zlasti v razočaranje. Psihologinja dr. Kaitlyn Regehr, izredna profesorica na University College London, pa ima nenavaden predlog.
Meni, da je učinkoviteje, da se namesto kritiziranja zaradi pomanjkanja samokontrole osredotočimo na bolj namensko uporabo svoje naprave, ko jo primerno v roke. Svetuje, da vsakič, ko posežemo po telefonu, drugi osebi jasno povemo, zakaj to počnemo. Ko zaključimo ta opravek, pa zopet odložimo telefon in se ponovno vključimo v pogovor.
Psihologinja pravi, da lahko že ta majhna sprememba pomaga spremeniti naše vedenje. S poimenovanjem konkretnega opravila, ki ga želimo opraviti na telefonu, naj bi prekinili navado samodejnega preverjanja telefona. Zlasti pa naj bi bila manjša verjetnost, da nas zanese k preverjanju še kupa drugih stvari in nezavednemu tavanju po časovnicah družbenih omrežij. Jasno smo povedali, kaj želimo narediti, in ko to naredimo, se moramo vrniti k skupnemu trenutku. Tako naj bi osebi ob sebi tudi dali znamenje, da je za nas še vedno pomembna in da je ne ignoriramo.
