Ko je astronavt misije Apollo 17 Gene Cernan naredil zadnje korake pred odhodom z Lune, je izrekel nekaj ganljivih besed: »Odhajamo tako, kot smo prišli, in če bo Bog dal, se bomo vrnili z mirom in upanjem za vse človeštvo.«
Pisal se je 14. december 1972 in Cernan je vedel, da bodo njegove stopinje za kar nekaj časa zadnje, ki bodo pustile odtis na Lunini površini.
Vodstvo Nase je namreč načrtovane misije Apollo 18, 19 in 20 že zdavnaj odpovedalo.
Misija Artemis II, ki jo Nasa po nedavnih zamudah pri testiranju pripravlja za izstrelitev marca, bo opravila prelet Lune, ne pa tudi pristanka. Kljub temu bo ta podvig zaznamoval prvo potovanje človeštva v bližino Lune po misiji Apollo 17.
Zakaj se tja že tako dolgo nismo odpravili? »Kratek odgovor na to vprašanje je politična volja,« je za CNN nedavno dejal Teasel Muir-Harmony, zgodovinar znanosti in tehnologije ter kustos zbirke Apollo v Narodnem letalskem in vesoljskem muzeju Smithsonian v Washingtonu. »Pošiljanje ljudi na Luno zahteva ogromno politične volje. Gre za izredno zapletene in drage naložbe, ki morajo ostati prednostna naloga v daljšem časovnem obdobju,« je dodal.
Usmeritve predsednikov
V letih po zaključku slavnega programa Apollo, ki se je končal zaradi proračunskih varčevalnih ukrepov, se je v ZDA pojavilo kar nekaj pobud za ponovno vrnitev človeka na Luno. »Toda s spremembo predsedniških administracij so se vedno spremenile tudi vesoljske prioritete za te obsežne programe. Zato nismo videli trajne politične volje za izvedbo načrta, ki zahteva veliko let, znatna finančna sredstva in ogromno virov,« je prepričan Muir-Harmony.
Les Johnson, nekdanji glavni tehnolog Nase, ki je v agenciji delal več kot tri desetletja, se strinja, da so bili hitro spreminjajoči se politični cilji ključni dejavnik. »Vsaka štiri leta do osem let se cilji in namere Nase na področju človeških vesoljskih poletov radikalno spremenijo,« je dejal.
»Ko sem se leta 1990 pridružil Nasi, nam je takratni predsednik George H. W. Bush naročil, naj se vrnemo na Luno. Ko pa je leta 1993 predsedniško mesto prevzel Bill Clinton, je načrt preklical. Ukazal je uresničitev vesoljske postaje in prepovedal vse, kar je bilo povezano z vrnitvijo na Luno,« je dejal Johnson. To so nato v Nasi počeli osem let, dokler ni prišel George W. Bush in ponovno poudaril vrnitev na Luno.
Izjemen tehnični izziv
Zdaj, v Trumpovem drugem mandatu, je njegova administracija podvojila prizadevanja za vrnitev astronavtov na površino Lune, da bi v novi vesoljski tekmi prehitela Kitajsko.
Poleg političnih ovir pa misije na Luno predstavljajo tudi izjemen tehnični izziv. Zemljin naravni satelit je oddaljen približno 400.000 kilometrov, več kot polovica vseh poskusov pristajanja na Luni pa se konča z neuspehom. Program Artemis – za razvoj rakete in vesoljskega plovila so potrebovali dve desetletji in več kot 50 milijard dolarjev (dobrih 40 milijard evrov) – je najnovejši in najobetavnejši Nasin poskus za uresničitev teh podvigov.