Na prehodu v novo tisočletje so osebni računalniki postali središče mladostniškega življenja. To je nostalgičen sprehod v preteklost, pregled programske opreme, ki je definirala neko dobo in ki predstavlja marsikaj — od anarhije izmenjave datotek do prvih spletnih klepetov.
Okoli leta 2000 je tehnologija v večini slovenskih domov doživela ključen premik. Osebni računalnik, prej drag in pogosto nerazumljen stroj, je postal veliko bolj dostopen. Za generacijo, ki je takrat odraščala, pisalna miza ni bila več samo prostor za domače naloge, pač pa je vse bolj postala okno v druge svetove. Zaznamovale so jo umazano bele brneče škatle in zajetni katodni monitorji, ki so služili kot portal v svet, že takrat bogatejši od televizijske ponudbe.
To je bila doba pred pametnimi telefoni, pred družbenimi omrežji, kot jih poznamo danes, in predvsem pred modelom takšnih in drugačnih mesečnih naročnin. Digitalni svet je bil hkrati igrišče in divji zahod, uporabniki pa so potrebovali specifična orodja za navigacijo. Nekateri izmed teh programov so danes postali bled spomin, vendar so zaznamovali uporabnike in čas. Spomnimo se nekaterih:
Yahoo Messenger
V času, ko je bilo za pošiljanje enega samega kratkega sporočila SMS treba plačati 15 tolarjev in več, je bila takojšnja spletna komunikacija revolucionarna. Programi, kot je bil Yahoo Messenger, so predstavljali neposredno in brezplačno povezavo s prijatelji.
Vsak uporabnik je imel svoj vzdevek. Sistem je bil preprost, brez nepotrebnih dodatkov in je med prvimi omogočal tudi razmeroma kakovostne pogovore v realnem času. To je bilo ključnega pomena v obdobju, ko mobilni telefon še ni bil samoumeven del opreme vsakega najstnika. Kot dodatek so programi vključevali preproste igre, ki so predstavljale eno prvih oblik digitalnega druženja.
eMule
Morda najbolj transformativen vidik tedanjega interneta je bil povezan z glasbo. Nakup novega CD albuma v trgovini je pomenil znaten strošek, ki je pogosto presegal današnjo protivrednost 20 ali celo 40 evrov. Za mladostnika z omejeno žepnino je bila to velika ovira.
Ta ekonomska realnost je ustvarila popolno okolje za razcvet programov za izmenjavo datotek (peer-to-peer). Ikona oslička programa eMule je bila prisotna na skoraj vsakem namizju, ob boku sorodnih orodij, kot so bili Napster, Kazaa, Limewire ali uTorrent.
Uporabniki so čez noč puščali računalnike prižgane, da so se ob takratnih počasnejših povezavah vse pesmi prenašale tudi po več ur, celo dni, če je bila pesem redkejša. Tveganje ni bilo majhno. Včasih se datoteka ni izkazala za želeno pesem, temveč za šalo. Poleg tega je glasbena industrija aktivno preganjala uporabnike, kar je v nekaterih državah vodilo do visokih glob in valov opominov, čeprav je bila večina izmenjave datotek v Sloveniji bolj v sivi coni.
WinAmp
Ko so bile datoteke MP3, pridobljene na legalen ali pogosto manj legalen način, končno na trdem disku, jih je bilo treba predvajati. Tu je absolutno kraljeval WinAmp.
V nasprotju z današnjimi programi, ki zasedejo veliko sistemskih virov, je bil WinAmp izjemno lahek, hiter in prilagodljiv. Uporabnikom je omogočal ustvarjanje seznamov predvajanja in ponujal znamenite psihedelične vizualizacije, ki so spremljale ritem glasbe. Njegov ikonični slogan »It really whips the llama's ass!« je postal del digitalnega žargona. WinAmp je postal sestavni del vsake zabave.
Nero Burning Rom
Glasbe pa se ni samo poslušalo, pač pa delilo naprej – v fizični obliki. Ob monitorjih so se kopičili kupi praznih CD- in DVD-ploščkov. USB-ključev še ni bilo ali pa so bili zunanji diski preklemansko dragi.
Za zapisovanje podatkov na CD ali DVD je bil nujen program, kot je bil Nero Burning Rom. Ime programa je bila premišljena zgodovinska aluzija (Cesar Neron je požgal Rim). Nero je omogočal enostavno sestavljanje miksov za prijatelje ali simpatije. Uporabniki so se delili na dva tabora: tiste, ki so na disk z debelim flomastrom na hitro zapisali vsebino, in tiste, ki so v programu Microsoft Word natančno oblikovali naslovnice za ovitke.
Corel Draw
Tako pridemo do grafičnega oblikovanja. Z vzponom prvih digitalnih fotoaparatov in zgodnjih družbenih omrežij se je pojavila nova potreba: ustvarjanje grafike.
Še zdaleč ni bil brezplačen, je bil pogosto na voljo »pri prijatelju«, dostopen po drugih poteh. Postal je poligon za prve resne poskuse.
Čeprav so bili rezultati z današnjimi standardi vprašljivi, so ta orodja mnogim dala temeljna znanja o obdelavi slik, ki so se kasneje izkazala za nepričakovano koristna.
Danes se ta programska oprema zdi arhaična. Nadomestili so jo pretočni servisi, aplikacije v oblakih in zaprti mobilni ekosistemi. Toda za generacijo preloma tisočletja so bili ti programi ključna učilnica. Bili so orodja, ki so zahtevala aktivno udejstvovanje, potrpežljivost in določeno mero tehnične iznajdljivosti – veščine, ki so oblikovale prve prave digitalne domorodce.
