Astronomi so v tako imenovani mračni coni blizu Sonca odkrili 700-metrski asteroid 2025 SC79. Njegova izjemno hitra orbita, ki v celoti poteka znotraj Venerine, je opozorila tudi na precej nevarno vrzel v sistemih za planetarno obrambo.
V astronomski skupnosti novica zelo odmeva, saj se je velik asteroid doslej uspešno skrival v bleščečem soju naše zvezde. Objekt ima premer zajetnih 700 metrov in se okoli Sonca premika z vrtoglavo hitrostjo.
Njegovo odkritje ni zgolj akademski dosežek, pač pa je opozorilo, da najnevarnejši nebesni objekti – tisti, ki bi lahko povzročili katastrofo na globalni ravni – morda na svet prežijo prav tam, kjer jih najmanj pričakujemo.
Odkritje je uspelo dr. Scottu S. Sheppardu z Inštituta za znanost Carnegie (Carnegie Institution for Science), vodilnemu lovcu na asteroide, ki je specializiran za iskanje nebesnih teles v območju, ki ga večina teleskopov ne more opazovati.
Pregled nočnega neba
Večina programov za iskanje asteroidov namreč pregleduje nočno nebo, stran od Sonca. Vendar pa območje tik ob Sončevi koroni, tako imenovana mračna cona (»twilight zone«), ostaja astronomska slepa pega.
»Asteroidi, katerih orbite so bližje Soncu kot Zemljina orbita, so izjemno težko opazni,« je pojasnil dr. Sheppard v izjavi za javnost. »Opazujemo jih lahko le v kratkih oknih ob mraku ali zori, ko je Sonce tik pod obzorjem.« Prav v enem takih oken so 27. septembra 2025 ujeli 2025 SC79.
Za odkritje je bila ključna kamera za temno energijo (Dark Energy Camera ali DECam), izjemno občutljiv instrument, nameščen na štirimetrskem teleskopu Víctor M. Blanco v Čilu, ki ga upravlja Nacionalna znanstvena fundacija. Sheppard je na dveh zaporednih posnetkih opazil premikajočo se piko, kar je potrdilo njeno bližino in hitrost.
Odkritje so nato hitro potrdili še z drugimi zmogljivimi observatoriji, vključno s teleskopom Gemini in Magellanovima teleskopoma.
Orbitalne značilnosti 2025 SC79 so osupljive. Sodi v izjemno redko družino asteroidov atira. To so objekti, katerih celotna orbita poteka znotraj Zemljine.
A 2025 SC79 gre še dlje. Je šele drugi kadar koli odkriti asteroid, katerega celotna pot poteka znotraj orbite planeta Venera. To ga postavlja v ekstremno gravitacijsko in toplotno okolje.
Pičlih 128 dni
Za obhod okoli Sonca potrebuje pičlih 128 dni. S tem je drugi najhitrejši znani asteroid v osončju. Prekaša ga samo 2021 PH27 (ki ga je prav tako odkril Sheppard leta 2021) s 113-dnevno orbito. Za primerjavo: najbližji planet Merkur potrebuje za obkrožitev Sonca 88, naša Zemlja pa 365 dni.
Ker njegova pot seka orbito Merkurja, je njegova dolgoročna stabilnost vprašljiva zaradi kompleksnih gravitacijskih interakcij.
Agencije, kot je Nasa, vlagajo veliko sredstev v programe planetarne obrambe, namenjene iskanju tako imenovanih planetomorov (»planet killers«). Čeprav 2025 SC79 s premerom 700 metrov ni dovolj velik, da bi povzročil globalno izumrtje (za to bi bil potreben objekt s premerom vsaj 10 kilometrov, kot tisti, ki je končal dobo dinozavrov), bi bil trk takega telesa katastrofalen.
Udar 700-metrskega asteroida bi sprostil energijo tisočih jedrskih bomb, uničil območje velikosti manjše celine in sprožil globalne podnebne motnje.
Nova vprašanja
Trenutne simulacije kažejo, da 2025 SC79 ne predstavlja neposredne nevarnosti za Zemljo. Vendar pa njegova prisotnost kaže, da se v sončnem blišču morda skrivajo tudi drugi, še večji objekti, ki jih preprosto ne vidimo. »Najnevarnejši asteroidi so tisti, ki jih vidimo najmanj,« opozarja Sheppard.
Poleg vprašanj varnosti pa 2025 SC79 odpira tudi nova znanstvena vprašanja. Kakšna je njegova sestava? Znanstveniki želijo ugotoviti, kako je lahko objekt te velikosti preživel tako blizu Sonca, kjer temperature na površju zlahka presežejo 400 stopinj Celzija.
Ena od hipotez je, da je 2025 SC79 fragment, ki je pripotoval iz glavnega asteroidnega pasu med Marsom in Jupitrom. Gravitacijske sile velikanov, kot je Jupiter, so ga morda izrinile na to notranjo, ekstremno pot. Preučevanje takih objektov znanstvenikom pomaga razumeti dinamično zgodovino in migracijske poti v zgodnjem osončju.
Prihodnja opazovanja bodo poskušala določiti njegovo mineralogijo in gostoto, kar bo ključno za razumevanje njegove odpornosti in za izboljšanje modelov za primer morebitnega prihodnjega odklanjanja nevarnega nebesnega telesa.
