Večina odraslih se prvih let življenja spominja zgolj bežno, kot skozi meglo – sončna svetloba v domači kuhinji, bežen dotik, vonj, najljubša igrača. Ti delni utrinki so pogosto vse, kar nam ostane iz obdobja, ko so naši možgani kot spužve vpijali svet okoli sebe. Toda zakaj ti isti mladi možgani, tako neverjetno sposobni učenja, ne uspejo trajno shraniti doživetij iz tega ključnega razvojnega obdobja?
Znanstveniki po svetu, med njimi tudi dr. Sarah Power z uglednega Inštituta Maxa Plancka za človekov razvoj, si prizadevajo razvozlati to zapleteno uganko, znano kot otroška amnezija.
Dr. Power v svojih raziskavah poudarja, da je pri razumevanju tega fenomena ključno ločevati med dvema pojmoma. »Govorimo o 'otroški amneziji', ki se nanaša na tiste nejasne, zbledele spomine, ki jih morda imamo iz obdobja med tretjim in šestim letom starosti,« je nedavno pojasnila za revijo Popular Science.
Infantilna amnezija
»Po drugi strani pa je tu infantilna amnezija, ki zajema čas pred tretjim letom življenja. Za spomine iz tega obdobja večinoma velja, da so za nas praktično nedosegljivi,« je dodala. To je obdobje izjemno hitrega razvoja, vnedar hkrati, paradoksalno, tudi intenzivnega pozabljanja.
Znanstvenica je v preteklosti delala z mladimi glodavci in dokazala, da ti mladički dejansko tvorijo spomine, čeprav do njih v odrasli dobi ne morejo zavestno dostopati. Še več, nekatere študije na miših so pokazale, da je z manipulacijo ravni specifičnih beljakovin možganskih receptorjev mogoče živalim omogočiti dostop do teh »izgubljenih« spominov, kar posledično vpliva na njihovo vedenje.
Preučevanje zgodnjih spominov pri ljudeh pa prinaša posebne izzive. Ena največjih ovir je pojav tako imenovanih »lažnih spominov«. Če nenehno opazujemo fotografijo svojega drugega rojstnega dne ali če starši pogosto obujajo spomine na določen dogodek, si lahko postopoma ustvarimo lažne spomine, za katere smo prepričani, da so naši lastni. Vsakič, ko takšen spomin prikličemo, ga nehote utrdimo.
Dozorevanje spominov
Raziskave, opravljene na nekoliko starejših otrocih, kažejo, da spomini v obdobju otroške amnezije postopoma dozorevajo in se spreminjajo. Ena izmed takšnih študij je spremljala otroke, stare od tri do devet let. Vsi udeleženci so se pri treh letih s svojimi primarnimi skrbniki pogovarjali o edinstvenih dogodkih. Kasneje so bili otroci razdeljeni v podskupine, starše pa so prosili, naj te iste dogodke ponovno omenijo čez dve do šest let, odvisno od skupine. Analiza je pokazala, da so se pet-, šest- in sedemletniki spomnili približno 60 odstotkov podrobnosti iz prvotnih pogovorov, medtem ko so se osem- in devetletniki spomnili le še okoli 40 odstotkov. To nakazuje, da so spomini v teh zgodnjih letih še vedno zelo krhki in podvrženi pozabljanju.
Zanimivo pa je bilo odkritje, da je način, kako so se skrbniki pogovarjali z otroki o dogodkih, pomembno vplival na to, kako dobro so se otroci teh dogodkov spominjali kasneje. Otroci, katerih skrbniki so spodbujali njihovo aktivno sodelovanje pri pripovedovanju zgodbe, jih spraševali po podrobnostih in jim dovolili soustvarjati »svet« pripovedi, so si zapomnili bistveno več podrobnosti.
Nerešena uganka
Uganka, zakaj so se naši možgani evolucijsko razvili tako, da pozabijo naše najzgodnejše spomine, pa ostaja. Zanimivo je, da nekatere živalske vrste, nimajo infantilne amnezije. Ena izmed prevladujočih teorij predlaga, da infantilna amnezija deluje kot nekakšna »ponastavitev« ali »reset« možganov. Ker morajo ljudje v zgodnjem razvoju preiti iz stanja popolne odvisnosti od skrbnikov v samostojnost, ta »reset« morda pripravi možgane na zahteve odraslosti.
