Ko se je Abigail Marsh na avtocesti soočila s smrtjo, ji je življenje rešil neznanec. Desetletja kasneje njene raziskave razkrivajo, da se junaki ne rodijo samo s pogumom, temveč tudi z drugačno strukturo možganov, je te dni poročal ameriški časnik Washington Post.
Toda pojdimo od začetka. Bila je noč, ki bi se lahko končala tragično. Abigail Marsh, takrat stara 19 let, je vozila po avtocesti, ko je pred njene žaromete nenadoma skočil pes. V paniki je zavila, avtomobil je zaneslo čez več pasov prometa in obrnilo v nasprotno smer. Obstala je na prehitevalnem pasu, v temi, obrnjena proti drvečim vozilom, motor je ugasnil. Bila je prepričana, da so to njeni zadnji trenutki.
Nato se je zgodilo nekaj nepojmljivega. Neznanec je ustavil svoj avtomobil na varni razdalji in stekel čez šest pasov avtoceste – skozi smrtonosni promet – do njenega vozila. Vskočil je, ji pomagal zagnati motor in jo spravil na varno. Preveril je, ali je z njo vse v redu, in je nato brez pričakovanja zahvale izginil v noč. Še imena ji ni povedal.
Brez zahvale
»Niti hvala mu nisem rekla,« se danes spominja Marsheva. »Vem le, da bi tisto noč umrla, če se ta neznanec ne bi v delčku sekunde odločil tvegati svojega življenja.«
Ta dogodek je pustil globoko sled. Kako je mogoče, da se nekdo zavestno odloči ogroziti lastni obstoj, da bi pomagal nekomu, ki ga sploh ne pozna? To vprašanje jo je pripeljalo do tega, da je postala profesorica psihologije in nevroznanosti. Danes je ena vodilnih strokovnjakinj za izjemni altruizem – preučuje ljudi, ki darujejo ledvico tujcem ali skačejo v goreče stavbe.
Njene ugotovitve, ki jih je pred kratkim delila v omenjenem časniku, razkrivajo presenetljivo biološko resnico: prava dobrota ni zgolj stvar vzgoje ali morale, pač pa je zapisana v našem nevrološkem vezju.
Biološki podpis junaka
V laboratoriju dr. Marsheve so se osredotočili na specifično skupino ljudi – darovalce ledvic, ki svoj organ podarijo popolnemu neznancu. To dejanje velja za zlati standard altruizma, za prostovoljno dejanje z namenom pomagati drugemu, brez pričakovanja nagrade in pogosto z določeno mero tveganja ali bolečine za darovalca.
Ko so te posameznike dali v naprave za magnetno resonanco (MRI), so odkrili presenetljiv vzorec. »Ena najbolj osupljivih ugotovitev je bila, da imajo altruistični darovalci ledvic v povprečju večjo amigdalo,« pojasnjuje Marsheva. Amigdala je mandlju podobna struktura v možganih, ključna za procesiranje čustev, zlasti strahu. Pri altruistih je ta center fizično večji in bolj reaktiven.
To odkritje postane še bolj zanimivo, ko ga postavimo ob bok prejšnjim raziskavam o psihopatiji. Pri ljudeh s psihopatskimi značilnostmi so znanstveniki opazili ravno nasprotni vzorec. Njihova amigdala je manjša in manj aktivna. »Ljudje s psihopatskimi lastnostmi težko prepoznajo strah in stisko pri drugih,« je povedala strokovnjakinja. »Ker sami redko občutijo strah, se težko vživijo v čustva nekoga, ki je prestrašen.«
Medtem ko psihopati ostajajo hladni ob pogledu na trpljenje, se altruisti na stisko drugih odzovejo burno in empatično. Njihovi možgani so nastavljeni tako, da tujo bolečino zaznajo skoraj kot svojo lastno.
Skromnost kot supermoč
Kljub tem biološkim razlikam pa bi se motili, če bi si te superaltruiste predstavljali kot svetnike, ki hodijo pol metra nad tlemi. Marsheva poudarja, da so to povsem običajni ljudje, ki imajo svoje napake.
»Niso nadnaravni. Niso popolni. Ko sem jih spraševala o njihovem življenju, mi je nekdo priznal, da je na poti do laboratorija v prometu nekomu pokazal sredinec,« se smeji profesorica.
Tisto, kar jih loči od povprečja, poleg strukture možganov, je globoka ponižnost. V psihološkem smislu to ne pomeni majhne samozavesti, temveč pomanjkanje egocentrizma. »Ponižnost in nesebičnost gresta z roko v roki,« razlaga Marsheva. »Če mislite, da ste najpomembnejša oseba v prostoru, zakaj bi pomagali nekomu, ki je 'manj poseben'? Resnično altruistični ljudje sebe ne vidijo kot nekaj posebnega.«
To se odraža tudi v načinu, kako opisujejo svoja junaška dejanja. Večina darovalcev ledvice svojo odločitev opiše kot avtomatsko ali intuitivno.
Zanimiv podatek je tudi, da obstaja nekakšna vstopna točka v svet altruizma. Skoraj vsi darovalci ledvic so bili pred tem redni krvodajalci. Prehod od darovanja krvi k darovanju plazme, kostnega mozga in končno organa je postopen proces mentalne prilagoditve.
Kako trenirati mišico dobrote?
Če torej nimamo povečane amigdale, ali smo obsojeni na sebičnost? Znanost pravi, da ne. Čeprav je del nagnjenosti k altruizmu prirojen, je mogoče empatijo in prosocialno vedenje krepiti.
Marsheva svetuje, da začnemo z majhnimi koraki, ki so v skladu z našimi vrednotami in, kar je presenetljivo, z našim užitkom. »Obstaja zmotno prepričanje, da mora biti dejanje neprijetno, da bi štelo kot krepostno,« opozarja. »To ni res. Prostovoljno delo, ki vas veseli, je enako koristno kot tisto, ki ga sovražite – le da boste pri prvem verjetno vztrajali.«
Ekstrovertirani ljudje lahko svojo energijo usmerijo v delo z ljudmi, denimo v javnih kuhinjah. Ljubitelji estetike lahko čistijo okolico. Ljubitelji živali se lahko angažirajo v zavetiščih.
