Vsako leto, ko se koledar prevesi v december in se severna polobla zavije v zimo, se v tropskih vodah ob obali Paname začne prav poseben ples narave. Pasatni vetrovi, ki zavejejo s severa, odrinejo toplo površinsko vodo in ustvarijo prostor, da iz globin oceana privrejo hladni, temni tokovi.

Ta proces, znan kot »upwelling« ali dviganje globinskih voda, je pomemben utrip regije. S seboj prinaša hranila, ki so se tisočletja nabirala na morskem dnu. Ta sprožijo eksplozijo življenja – cvetenje fitoplanktona, ki nahrani vse, od mikroskopskih organizmov do kitov, hkrati pa s hladnim objemom varuje občutljive koralne grebene pred uničujočo vročino tropov.

Toda letos je ta utrip zastal.

Znanstveniki z Inštituta Smithsonian za tropske raziskave (STRI) in Inštituta Max Planck so razkrili skrb vzbujajočo anomalijo: prvič v štirih desetletjih natančnega beleženja podatkov se hladne vode niso dvignile. Panamski zaliv je ostal topel, miren in – kar je najbolj zaskrbljujoče – sterilen.

Mrtvi motor oceana

Za prebivalce obale in znanstvenike je bil to bržkone šok. Satelitski posnetki, ki običajno v tem letnem času žarijo v barvah klorofila – znaka bujnega fitoplanktona – so pokazali zgolj modrino revnega oceana. Biološki motor, ki poganja enega najbogatejših ekosistemov na svetu, je bil ugasnjen.

Aaron O'Dea, biolog pri inštitutu STRI, je stanje opisal s poetično, a srhljivo prispodobo: »Panamski tropski ocean je letos izgubil svojo življenjsko sapo.«

Avtorji študije, objavljene v ugledni reviji PNAS, svarijo, da to ni samo lokalni problem. Če se bodo takšni dogodki ponavljali, smo lahko priča lokalnim zlomom ekosistemov, ki so nepopravljivi.

Vzrok za ta zastoj ne leži samo v vodi, temveč tudi v zraku. Analize so pokazale izjemno oslabitev pasatnih vetrov, ki so gonilna sila tega pojava. Brez njihove moči ni prišlo do potrebne razlike v zračnem tlaku, ki bi odrinila površinsko vodo. Instrumenti na krovu raziskovalne ladje  Eugen Seibold so potrdili tisto, česar so se raziskovalci bali: popolno vertikalno neaktivnost v vodnem stolpcu. Ocean je bil statičen.

Verižna reakcija uničenja

Posledice tega dogodka so bile takojšnje, čeprav na prvi pogled nevidne. Brez dotoka hranil je fitoplankton, temelj morske prehranjevalne verige, propadel. To je sprožilo domino učinek.

Ribe, kot so skuše in sardele, ki so ključne za lokalno ribištvo, so izginile ali pa se niso drstile. Za lokalne ribiče, katerih preživetje je neposredno odvisno od sezonskega obilja, to ni samo ekološki podatek, temveč eksistenčna grožnja. Izguba ulova v takšnem obsegu pomeni gospodarsko opustošenje za obalne skupnosti, ki nimajo varnostnih mrež.

Še bolj dolgoročno škodo pa trpijo koralni grebeni. Običajno hladne globinske vode delujejo kot naravna klimatska naprava, ki korale ščiti pred toplotnim stresom. Brez tega  mehanizma so bili grebeni letos  izpostavljeni neusmiljenemu beljenju, ki ga je povzročila povišana temperatura vode. Raziskovalci so zabeležili tudi upad raztopljenega kisika v vodi, kar duši favno – organizme, ki živijo na morskem dnu.

Slepota v tropih

Dogodek v Panami pa razkriva še nekaj bolj zaskrbljujočega: našo slepoto. Andrew Sellers, klimatolog, opozarja, da bi ta dogodek lahko pripisali naravnemu desetletnemu nihanju Pacifika, vendar ne moremo izključiti vpliva podnebnih sprememb. Modeli kažejo, da globalno segrevanje spreminja strukturo tropskih vetrov, zaradi česar bi takšni dogodki lahko postali nova normalnost.

Vendar pa je najbolj strašljivo dejstvo, ki ga izpostavlja soavtor študije Hanno A. Slagter: »Če naše oceanografske kampanje ne bi bilo tam ravno v tem času, nihče ne bi vedel, da se je dviganje voda ustavilo.«

Za razliko od zmernih geografskih širin, kjer so oceani posejani s senzorji in bojami, ostajajo tropska morja – ključni regulatorji globalnega podnebja – presenetljivo slabo nadzorovana. Ta slepa pega na zemljevidu podatkov pomeni, da se lahko dogajajo drastične spremembe, ne da bi svetovna javnost ali znanost zanje vedela, dokler ni prepozno.

Avtorji študije, objavljene v ugledni reviji PNAS, svarijo, da to ni samo lokalni problem. Če se bodo takšni dogodki ponavljali, smo lahko priča lokalnim zlomom ekosistemov, ki so nepopravljivi. To ne ogroža zgolj biotske raznovrstnosti, ampak varnost hrane za milijone ljudi v tropskem pasu.

 

 

Priporočamo