V globinah narodnega parka Kibale se je odvila brutalna desetletna vojna. Ko se je dim – v prenesenem pomenu – razkadil, so zmagovalci razkrili presenetljivo evolucijsko resnico: za šimpanze iz skupine Ngogo je bil mir, kupljen s krvjo sosedov, ključ do demografske eksplozije.
Deževni gozd v narodnem parku Kibale ni nikoli zares prazen in tih. V zraku je vlaga, prepojena z zvoki škržatov in klici ptic. Toda skoraj desetletje, med letoma 1998 in 2009, je skozi podrast tega smaragdnega sveta vela drugačna vrsta napetosti. To je bil čas sistematičnega terorja.
Skupina šimpanzov, znana pod imenom Ngogo – verjetno največja in najbolj dominantna skupnost šimpanzov, ki so jo znanstveniki kadar koli preučevali – je bila na bojnem pohodu. Ne v izbruhu trenutnega besa, temveč v hladni, preračunljivi kampanji širitve življenjskega prostora. Njihov cilj so bili sosedje. Njihova metoda: organizirane patrulje samcev, ki so v tišini prodirale na sovražno ozemlje in izvajale usmrtitve.
Do leta 2009 je bil rezultat te vojne jasen. Enaindvajset sosednjih šimpanzov je bilo mrtvih. Ozemlje skupine Ngogo se je povečalo za 22 odstotkov. Toda pravi šok za znanstvenike, ki so desetletja spremljali to dramo, ni bil obseg nasilja, temveč tisto, kar je sledilo.
Strategija aneksije
Nova študija, objavljena v reviji Proceedings of the National Academy of Sciences (PNAS), razkriva, da brutalna osvojitev ozemlja ni prinesla samo več sadja. Prinesla je življenje. V letih po zmagi je skupina doživela »baby boom« brez primere in drastično izboljšanje preživetja mladičev. Ugotovitve Briana Wooda z UCLA in Johna Mitanija z Univerze v Michiganu ponujajo srhljiv vpogled v evolucijsko matematiko vojne: nasilje, kolikor se nam zdi moralno odvratno, je lahko biološko izjemno donosno.
Da bi razumeli pomen tega odkritja, se moramo odmakniti od romantične podobe narave kot harmoničnega sistema. V svetu šimpanzov je politika resna stvar, vojna pa podaljšek te politike z drugimi sredstvi.
Konflikt v Ngogu ni bil naključen. Šlo je za strateško aneksijo. Samci so se osredotočili na severovzhodno ozemlje, bogato z viri. Podatki, zbrani v več kot 30 letih terenskega dela, kažejo srhljivo učinkovitost: trinajst od enaindvajsetih žrtev je živelo prav v tej sporni coni. Ko so bili tekmeci odstranjeni, so se šimpanzi skupine Ngogo preprosto vselili in si prisvojili dodatnih 6,4 kvadratnega kilometra gozda.
Toda kaj se zgodi, ko vojna potihne?
Dividende zmage
Primatologi so dolgo domnevali, da več ozemlja pomeni več hrane, kar vodi do boljše reprodukcije. Toda podatki iz Kibaleja slikajo bolj raznobarvno sliko.
V treh letih pred aneksijo so v skupini našteli samo 15 rojstev. V treh letih po zmagi je to število poskočilo na 37. Stopnja rodnosti se je podvojila. Še bolj presenetljiv je podatek o preživetju. V krutem svetu deževnega gozda je smrtnost mladičev visoka. Pred letom 2009 je 41 odstotkov mladičev umrlo, preden so dopolnili tri leta. Po vojni, v novi dobi Pax Ngogo, je ta stopnja strmoglavila na pičlih osem odstotkov.
To je statistična anomalija, ki je v naravi skoraj ne vidimo. Raziskovalci so sprva iskali preprost vzrok – več hrane. Analiza fenologije dreves (cvetenja in zorenja sadja) pa ni pokazala bistvenega povečanja razpoložljivosti hrane na drevo.
Odgovor se je skrival drugje. Z večjim ozemljem se je zmanjšala gostota posameznikov. Tekmovanje za vsak posamezen sadež znotraj skupine je upadlo. Samice so lahko jedle v miru, porabile manj energije za iskanje hrane in, kar je ključno, živele v večji varnosti.
»Osvojitev je samicam zagotovila stabilnejši okvir,« pojasnjujejo avtorji. Nevarnost vpadov tujih samcev, ki pogosto ubijajo mladiče tekmecev, da bi samice hitreje postale znova plodne, je praktično izginila. Zmagovalci so ustvarili varno zavetje, kjer so matere lahko vzgajale svoje potomce brez stalnega strahu pred zunanjim sovražnikom.
Ogledalo človeške narave
Zgodba iz Kibaleja neizogibno sproža neprijetna vprašanja o nas samih. Ljudje in šimpanzi smo si delili skupnega prednika pred približno šestimi do sedmimi milijoni let. Dolgo je veljalo prepričanje oziroma upanje, da je vojna izključno človeški izum – kulturni konstrukt ali posledica civilizacije.
Vendar pa dogodki v Ngogu krepijo adaptivno hipotezo. Ta pravi, da smrtonosno medskupinsko nasilje ni anomalija ali posledica človekovega poseganja v naravo, temveč evolucijsko izbrana strategija. Če vojna prinaša merljive biološke koristi – več preživelih potomcev, širjenje genov – potem naravna selekcija favorizira tiste, ki so sposobni organiziranega nasilja.
Wood in Mitani sta s svojo raziskavo pokazala, da koristi niso bile omejene samo na agresivne samce. Celotna skupnost je cvetela. Vsi mladiči, rojeni v obdobju »baby booma«, so bili potomci samcev iz skupine Ngogo. Z zavarovanjem meja so bojevniki poskrbeli za prihodnost celotnega klana.
Meja med nami in njimi
Danes človeške družbe sicer temeljijo na kompleksnih strukturah sodelovanja, trgovine in diplomacije, ki presegajo plemenske meje. Naša sposobnost, da v tujcu vidimo potencialnega partnerja in ne zgolj sovražnika, je tisto, kar nas v temelju loči od naših najbližjih sorodnikov.
Toda globoko v gozdovih Ugande nam šimpanzi nastavljajo ogledalo, v katero je težko gledati. Prikazujejo svet, kjer sta nasilje in blaginja neločljivo povezana. Njihova zgodba nam pove, da mir in varnost, v katerih uživajo njihovi mladiči, nista samoumevna. Bila sta priborjena.
