Hipoteza, da je naše vesolje zgolj napredna računalniška simulacija, ki jo je morda ustvarila naprednejša civilizacija, že desetletja buri duhove tako v znanstvenofantastičnih krogih kot v resnih akademskih debatah. Toda ta ideja, ki sta jo popularizirala zlasti film Matrica in filozof Nick Bostrom, je morda pravkar naletela na največjo oviro: fundamentalne zakone matematike.
Mednarodna ekipa fizikov, v kateri je tudi znani teoretični fizik Lawrence M. Krauss, je objavila študijo, ki trdi, da popolna simulacija realnosti ni zgolj tehnično nedosegljiva, temveč logično protislovna. Njihovo delo, ki na novo opredeljuje meje med znanostjo in računalništvom, nakazuje, da vesolje nosi resnice, ki jih noben algoritem ne more nikoli zajeti v celoti.
Privlačna, a krhka ideja
V članku, objavljenem v reviji Journal of Holography Applications in Physics, so fiziki Mir Faizal, Lawrence M. Krauss, Arshid Shabir in Francesco Marino predstavili strog matematični argument proti hipotezi simulacije.
Ideja o simuliranem vesolju je bila dolgo časa privlačna, ker se je zdela skoraj neovrgljiva. Kot so trdili zagovorniki, bi bila vsaka dovolj napredna simulacija po definiciji neločljiva od prave resničnosti. Zdelo se je, da se ujema z našim digitalnim svetom, napredkom umetne inteligence in kvantnega računalništva, ki namigujejo, da je realnost v svojem bistvu informacijska.
Namesto iskanja empiričnih »napak v matriki« – kot so slikovne napake ali fizikalne anomalije – so se raziskovalci osredotočili na temelje same logike. In prav ta predpostavka, da je vse mogoče izračunati, je tista, ki jo nova študija postavlja pod vprašaj.
Ko logika postavi meje fiziki
Zakaj torej simulacija vesolja matematično ne zdrži? Jedro argumenta sloni na treh stebrih logike 20. stoletja: Gödlovih izrekih o nepopolnosti, nedoločljivosti resnice Tarskega in Chaitinovi informacijski nepopolnosti.
Logiki te izreke dobro poznajo, vendar jih fiziki redko uporabljajo tako sistematično. V poenostavljenem smislu je Kurt Gödel dokazal, da v vsakem dovolj kompleksnem in doslednem formalnem sistemu (kot je aritmetika) obstajajo trditve, ki so resnične, vendar jih znotraj tega sistema ni mogoče dokazati.
Avtorji študije to logiko prenesejo na fiziko. Vsaka teorija kvantne gravitacije – sveti gral fizike, ki bi poenotil splošno relativnost in kvantno mehaniko – bi morala temeljiti na končnem nizu pravil ali aksiomov. Če bi bilo naše vesolje simulacija, bi ta pravila predstavljala temeljni program.
Vendar Gödlov izrek pomeni, da bi v takem sistemu obstajale fizikalne resnice, ki jih program sam ne bi mogel dokazati ali celo predvideti. Kot sta pozneje nadgradila Tarski in Chaitin, sistem ne more definirati lastne resničnosti, prav tako obstaja absolutna meja količine informacij, ki jih je mogoče stisniti v končni program.
Preprosto povedano: vesolje je informacijsko preveč bogato in logično preveč zapleteno, da bi ga lahko v celoti vseboval kateri koli algoritem, ne glede na to, kako mogočen je superračunalnik, ki bi ga poganjal.
Metateorija vsega
Kaj to pomeni za naše razumevanje realnosti? Kot poroča portal Phys.org, ki je povzel študijo, izsledki presegajo zgolj zavračanje priljubljene hipoteze. Raziskovalci predlagajo premik paradigme v smeri nealgoritmičnega razumevanja resničnosti.
S tem odpirajo vrata novi obliki dojemanja, ki presega zgolj mehanične postopke računanja. Avtorji to imenujejo metateorija vsega (MToE), struktura, ki bi združevala moč algoritmov s sposobnostjo obravnavanja resnic, ki niso izračunljive.
Če imajo fiziki prav, nekatere lastnosti črnih lukenj, izvor kozmosa ali temeljna narava kvantnih prehodov morda zahtevajo obliko intuicije ali razumevanja, ki ga ne enačbe ne simulacije same ne morejo ustvariti. Ta ideja je blizu stališčem, ki jih je zagovarjal že sir Roger Penrose v svojih razmišljanjih o zavesti in mejah umetne inteligence.
Končno vprašanje torej ni več, ali živimo v simulaciji. Po mnenju avtorjev je odgovor jasen: že sama logika to prepoveduje. Vesolje ni produkt programa, pač pa je nosilec resnic, ki jih je mogoče doumeti le s pogledom, ki presega zgolj izračun.
