Hitrost, s katero se telo celi po poškodbi, že dolgo velja za izključno domeno medicine in biologije. Vendar pa vse več dokazov kaže, da na ta zapleten proces močno vpliva dejavnik, ki ga pogosto spregledamo: kakovost naših najbližjih odnosov.
Najnovejše znanstvene raziskave razkrivajo, da nežno vedenje, fizična intimnost in občutek varnosti v partnerskem odnosu neposredno vplivajo na sposobnost telesa za regeneracijo. Znanstveniki, ki preučujejo te mehanizme, odkrivajo nepričakovano medsebojno delovanje med hormoni, povezanimi z medsebojno navezanostjo, pozitivnimi čustvi in imunskim sistemom.
Zdi se, da celjenje torej ni odvisno samo od tehnične oskrbe, pač pa kakovost intimne zveze deluje kot presenetljivo močan biološki vzvod.
Ko vez postane biološki dejavnik
Že dolgo je znano, da imajo harmonični pari na splošno boljše imunsko ravnovesje. Nasprotno pa ponavljajoče se napetosti in konflikti slabijo obrambne mehanizme. Zdaj pa raziskave kažejo, da ta dinamika neposredno vpliva na celjenje tkiv.
Glavni krivec je stres. Ko se v odnosu pojavijo napetosti, nadledvične žleze sproščajo kortizol, stresni hormon, ki dokazano zavira procese popravljanja tkiv v telesu.
Pionirsko delo na tem področju je opravila ekipa pod vodstvom Janice Kiecolt-Glaser z Državne univerze v Ohiu. V študiji, objavljeni v Archives of General Psychiatry, so raziskovalci parom namerno povzročili majhne rane (žulje) in nato opazovali njihovo interakcijo. Ugotovitve so bile presenetljive: pari, ki so kazali višjo stopnjo medsebojne nenaklonjenosti, so se celili 60 odstotkov počasneje kot pari, ki so komunicirali mirno in podporno.
Študija ni pokazala samo vedenjske povezave, temveč tudi biološko. Pri parih v konfliktu so odkrili motnje v proizvodnji ključnih vnetnih citokinov, beljakovin, ki uravnavajo imunski odziv. To je bil jasen dokaz, da psihološka narava odnosa neposredno spreminja biologijo telesa na celični ravni.
Hormon kot ojačevalec
Če kortizol upočasnjuje celjenje, znanstveniki zdaj preučujejo njegov nasprotni pol – oksitocin. Ta nevropeptid, včasih imenovan hormon ljubezni, je znan po svojih pomirjujočih učinkih. Podpira čustvene vezi, uravnava tesnobo in krepi občutek varnosti.
Nova faza raziskav se je osredotočila na vprašanje, ali lahko oksitocin aktivno pospeši celjenje.
Ekipa z Univerze v Zürichu je izvedla nadzorovano študijo, v kateri je sodelovalo osemdeset parov, da bi izolirala učinke oksitocina v kombinaciji z različnimi vrstami interakcij. Rezultati, objavljeni v prestižni reviji JAMA Psychiatry, so pokazali ključno podrobnost: samo dajanje oksitocina (v tem primeru prek nosnega pršila) ni bistveno spremenilo hitrosti celjenja.
Vendar pa je kombinacija oksitocina in dejanj fizične naklonjenosti – objemov, nežnosti ali intimnosti – prinesla izrazito izboljšanje. Rane so se pri teh parih celile hitreje, hkrati pa so izmerili nižje ravni kortizola v slini, kar kaže na bolje uravnavan stresni odziv.
Zdi se, da intimnost ne deluje samo s sproščanjem oksitocina, temveč deluje tudi kot ojačevalec, ki optimizira biološke procese, ko je hormon prisoten.
Od čustev do celičnega popravila
Ti izsledki sovpadajo z drugimi znanstvenimi dognanji, ki kažejo na širšo moč oksitocina. Eksperimentalna študija o celjenju ustnih razjed, objavljena v Journal of Clinical Medicine, je na primer pokazala, da hormon neposredno zmanjšuje vnetje, omejuje oksidativni stres in pomaga ohranjati celovitost epitelija, vrhnje plasti tkiva.
Čeprav se natančni mehanizmi razlikujejo glede na vrsto tkiva, postaja ideja o globalnem delovanju oksitocina na celično popravilo vse bolj verodostojna.
Ti rezultati, o katerih je nedavno poročal tudi New Scientist, odpirajo vrata v razsežnost človekovega zdravja, ki jo je konvencionalna medicina dolgo prezirala.
Telo se očitno celi učinkoviteje, kadar posameznikovo okolje – zlasti njegov intimni odnos – zagotavlja varnost, fizično naklonjenost in posledično nižjo raven kroničnega stresa.
