Pred nami je sedel zanimiv možakar. Denis Golež je znanstvenik mlajše generacije, ki je za svoje delo te dni prejel Blinčevo nagrado. Gre za pomembno priznanje na področju fizike v Sloveniji. In čeprav se njegovo področje raziskovanja, neravnovesni kvantni sistemi, sliši kot nekakšna od običajnega življenja oddaljena dimenzija, ni povsem tako. Krasno nam je pojasnil, kako lahko vpliva na naše vsakdanje življenje. Toda povod za srečanje je bil še en: decembra je še posebej prijetno slišati kakšno spodbudno, lepo zgodbo, in slovenska znanost jih ima polno.
S čim se torej ukvarja naš sogovornik? »Morda bom to najlaže pojasnil s primerjavo skozi gledališče oziroma kinematografijo. Če se odpravite v muzej kinematografije v Berlinu ali v Torinu, kjer sta še posebej dobra, boste tipično najprej stopili skozi začetno sobo, kjer obiskovalci doživijo, kako se s hitrim prikazovanjem slik ustvari iluzija premikanja. Lahko vidimo tudi obratno, kako je pionir kinematografije Eadweard Muybridge zelo hitro fotografiral konja v teku in tako dobil odgovor na vprašanje, ali ima žival ob tem v nekem trenutku vse štiri noge v zraku ali pa je vselej vsaj ena na tleh. Torej, če narediš dovolj hitre posnetke, se lahko naučiš nečesa, česar z navadnim očesom ne bi mogel dognati.«
Lovljenje gradnikov
In zdaj navezava na njegovo delo. »Ena od motivacij mojega dela je točno to: da narediš dovolj hitre posnetke, ujameš mikroskopske gradnike snovi v gibanju in iz tega poskušaš izluščiti nove informacije o materialih. To, bi rekel, smo že dobro razumeli. Naslednja stopnja je, da poskušaš kot režiser dodati nek impulz in to gibanje spremeniš. S tem lahko spremeniš lastnosti nekega materiala. Recimo, vprašaš se, kako lahko najhitreje spremeniš izolator v kovino in nazaj. Ali pa, kako magnetni material spremenimo v nemagnetnega.«
Mimogrede, kot se je pokazalo, primerjava z režiserjem ni naključna. A o tem kasneje.
Gre torej za področje, ki ga na nek način občutimo skozi čas. Ko teoretični fizik, kot je on, doživi svoj hevreka, traja še dolgo časa, da se njegovo dognanje prevede v praktične izdelke, najprej kot nek nov eksperiment in morda nekoč tehnološki preboj na področju materialov.
Zanimiv je bil tudi njegov odgovor na vprašanje, kaj ga je pravzaprav pripeljalo na to področje. Teoretična fizika, kamor sodi njegovo delo, že po nazivu ne deluje kot nekaj, kar bi vleklo kakšnega najstnika. Ali pač? Za fiziko ga je namreč navdušil, kot je povedal, profesor Karel Šmigoc na šoli v Šmarju pri Jelšah, kjer je odraščal. Potem ga je področje začelo vedno bolj zanimati. Danes ga privlačiti moč matematike ali fizike, kot se je izrazil, da se teoretični znanstvenik lahko igra z enačbami, medtem ko se njegov bolj praktični kolega dela loti eksperimentalno – na koncu pa oba prideta do podobnih zaključkov. »Zdi se tako nenavadna moč, da povsem z močjo uma in matematike lahko razumemo neko konkretno dogajanje v naravi,« je poudaril Golež.
Sledil je študij v Ljubljani, diploma in nadaljevanje poti prav na področju teoretične fizike. Danes raziskuje na Inštitutu Jožef Stefan, vendar je, kot je to značilno za sodobno znanost, vpet v globalne mreže.
Usklajena ekipa
Pot, ki si jo je izbral, ga je kot mladega znanstvenika vodila tudi v Švico, kjer je na Univerzi v Fribourgu sodeloval v zanimivi skupini. To obdobje mu je ostalo v zelo lepem spominu. »Predvsem zato, ker se nas je tam zbrala skupina štirih, petih ljudi, ki smo si bili podobnih misli in smo se dobro ujeli na področju neravnovesnih kvantnih sistemov. Delali smo podobno, odlično smo se dopolnjevali. Bili smo res dobri kolegi. V soboto zjutraj smo skupaj tekli ali smo se skupaj odpravili v gore in tako se je med nami ustvarila neka vez, jedro, ki je ključno zaznamovalo, kar smo delali in dosegli. Skratka, bili smo zelo močna skupina enako mislečih ljudi s podobnimi cilji.«
To je najbrž za uspešno znanost eden ključnih dejavnikov, smo pripomnili, s čimer se je strinjal.
Pot ga je nato peljala v New York, na Manhattan, kjer je inštitut znanega ameriškega investitorja v znanost Jima Simonsa. »To je bil popolnoma drug svet. Fribourg je majhno mesto, mislim, da je v njem polovica prebivalcev študentov, in je vse bolj mirno, kar ponuja veliko možnosti za kontemplacijo. V New Yorku tega ni – tam je hitenje, vrvež, želja je doseči čim bolj spektakularne, seksi znanstvene dosežke. Povsem druga mentaliteta. Sem imel pa tudi tam priložnost sodelovati z res najboljšimi skupinami,« je primerjal.
Razlike med evropskim in ameriškim pristopom je pojasnil še takole: »Na eni strani imaš čas, da premišljaš o temeljih, na drugi gre za hitro apliciranje dognanj.«
Zdi se mu, da se je dobro naučiti obe mentaliteti.
Plus za Ljubljano
V New Yorku je imel tudi priložnost tesneje sodelovati z matematiki. To mu je odprlo novo področje, kot se je izrazil, tako da zdaj bolj intenzivno nadaljuje interdisciplinarno, torej v sodelovanju z drugimi vejami znanosti.
Želeli so, da ostane tam, toda on se je odločil za Slovenijo. »Razlogov je več in odločitev je bila ena težjih v življenju. Eden od plusov za Ljubljano je tudi v tem, da tu obstaja nekakšna kritična masa ljudi, ki delajo na podobnih področjih in je tako mogoče vzpostaviti zanimiva sodelovanja.«
Ko pripoveduje, deluje zadovoljno. Premisli, preden odgovori, zdi se, da zato, da bo povedal prav in tako, da bodo ljudje lahko razumeli. Zna se pošaliti in na splošno je prijeten sogovornik. Lahko bi bil tudi igralec ali režiser …
Slednje smo navrgli namenoma. Želimo namreč odgovoriti, zakaj začetna primerjava med znanstvenikom njegovega kova in režiserjem ni povsem naključna. V mladosti se je poigraval z mislijo, da bi res šel v režijo, in je tudi sodeloval v lokalnem gledališču. V spominu mu je ostala predstava Daria Foja Vse zastonj! Vse zastonj!. Danes lahko pripomnimo, da je bila predstava najbrž res dobra, toda glede na uspehe v znanosti je bilo morda vendarle bolje, da je ubral to pot.
Ko smo ga vprašali, kje slovenska znanost na njegovem področju kotira v svetu, se je prav tako najprej zamislil in se nato spomnil dogodka z večerje na nedavni konferenci. »Sedeli smo skupaj za mizo, večinoma ljudje z univerze Harvard in jaz, in ko je beseda nanesla na to, kje v svetu se še ukvarjajo z našim področjem, je govorec šaljivo rekel, da se s tem ukvarjajo v Hamburgu, v Ljubljani in nekaj malega na Harvardu. Slednje je seveda šala, vendarle pa tak odgovor kaže, kje smo,« je zaključil.
