Dolga leta so avtohtoni prebivalci naroda Haíɫzaqv (Heiltsuk), varuhi starodavnih gozdov in razčlenjene obale Britanske Kolumbije, živeli v sožitju z volkovi. Ti »morski volkovi«, genetsko in vedenjsko ločeni od svojih celinskih bratrancev, so znani po tem, da plavajo med otoki in se prehranjujejo z morskimi sadeži. Toda niti staroselci niti biologi niso bili pripravljeni na to, kar je pred kratkim razkrila kamera, skrita v visoki travi ob rečnem ustju.
Zgodba se začne s preprosto okoljsko uganko. Varuhi naroda Haíɫzaqv so v boju proti invazivni vrsti – evropski zeleni rakovici, ki ogroža lokalni ekosistem – vzdolž obale nastavili vrsto pasti. Vendar so se začele dogajati nenavadne stvari. Pasti so izginjale, druge so našli zvlečene na breg, raztrgane in izpraznjene. Je šlo za medveda? Ali morda za nagajivega morskega leva?
Odgovor je ponudil posnetek, ki so ga znanstveniki opisali kot »nadrealističnega«.
Na posnetku se prikaže obalni volk. Ne kaže znakov agresije ali strahu. S kirurško natančnostjo zagrabi bojo, ki plava v vodi, in jo potegne k sebi. Toda tu se stvar ne konča. Volk začne sistematično vleči vrv. Zaveda se, da boja ni cilj, temveč zgolj sredstvo. Ko past za rakovice končno doseže plitvino in nato prodnato obalo, volk spretno odpre posodico z vabo, poje vsebino in mirno odkoraka.
Celotna operacija traja manj kot tri minute.
Kyle A. Artelle in Paul C. Paquet, raziskovalca, ki sta ta pojav dokumentirala v znanstveni reviji Ecology and Evolution, trdita, da smo priča nečemu, kar presega zgolj oportunizem. Gre za vedenje, ki vznemirja akademske vode in briše mejo med instinktom in kognitivnim načrtovanjem.
Laboratorij v divjini
»To ni bilo naključno dejanje,« pojasnjujejo strokovnjaki. Volk ni zgolj reagiral na vonj hrane. Moral je razumeti kompleksno vzročno-posledično verigo: če potegnem bojo, se premakne vrv, če potegnem vrv, se premakne težka kletka na dnu, v kletki je hrana.
V svetu etologije (vede o vedenju živali) je uporaba orodij ali manipulacija z objekti za dosego oddaljenega cilja dolgo veljala za lastnost, rezervirano za primate, vrane in morda hobotnice. Čeprav vlečenje vrvi tehnično morda ne ustreza najstrožji definiciji uporabe orodja (kot je denimo palica, s katero šimpanz lovi termite), pa kaže na izjemno mentalno fleksibilnost. Volk ni mogel videti vabe, ko je začel vleči. Moral si jo je predstavljati.
Še bolj zanimivo je dejstvo, da so takšno vedenje – vlečenje vrvi za pridobitev nagrade – doslej opazovali samo pri živalih v ujetništvu, denimo pri psih ali dingih, ki jih je tega naučil človek. Da bi to strategijo samostojno razvil divji volk, brez človeškega posredovanja, je brez primere.
Znanstveniki domnevajo, da vedenje konkretnega volka ni osamljen primer genialnosti, temveč verjetno rezultat socialnega učenja. Volkovi so izjemno družabna bitja. Če je en član tropa po naključju odkril, da vlečenje vrvi prinaša hrano, so ga drugi verjetno opazovali in posnemali. Izginotje večjega števila pasti vzdolž obale potrjuje tezo, da se je tehnika ribolova morda razširila v tropu kot nekakšna kulturna inovacija.
Pokrajina brez strahu
Zakaj ravno tu in zakaj ravno zdaj? Odgovor se morda skriva v edinstvenem okolju Velikega medvedjega deževnega gozda.
Na ozemlju naroda Haíɫzaqv so volkovi v veliki meri zaščiteni. Niso izpostavljeni lovu ali pastem, ki bi jih nastavljali ljudje z namenom iztrebljanja. Ekologi temu pravijo odsotnost pokrajine strahu. Ko živali niso pod stalnim pritiskom bega za preživetje, se sprostijo kognitivni viri. Previdnost izpodrine radovednost.
V okolju, kjer človek ni plenilec, ampak sosed, si volk lahko privošči eksperimentiranje s človeškimi predmeti. Ta mir, kombiniran z visoko inteligenco, je ustvaril popolne pogoje za evolucijski preblisk.
Dogodek navaja k razmisleku o tem, kako dojemamo divjino. Pogosto si živali predstavljamo kot biološke stroje, ki jih poganjajo zgolj lakota in hormoni. Toda volk s pastjo za rakovice nas opominja, da v gozdovih okoli nas potekajo miselni procesi, reševanje problemov in inovacije, ki jih redko opazimo.
Medtem ko so varuhi naroda Haíɫzaqv morda izgubili nekaj pasti in vab, so svetu podarili dragocen vpogled. Pokazali so, da divje ne pomeni primitivno. Včasih je potreben samo en pameten volk in ena dobro nameščena kamera, da se človeška aroganca glede edinstvenosti naše inteligence ponovno postavi na preizkušnjo. In kot kaže, se volkovi hitro učijo – morda celo hitreje, kot smo si pripravljeni priznati.
