Igralka Ajda Toman je bila že v srednji šoli gledališka improvizatorka in ena od ustanoviteljic Šolske impro lige. Po diplomi na AGRFT je eno leto delovala kot samostojna ustvarjalka, nato pa se je zaposlila v Gledališču Koper, kjer je ostala do leta 2013. Takrat se je pridružila Lutkovnemu gledališču Ljubljana, kjer ustvarja še danes. Trenutno s kolegi pilijo še zadnje podrobnosti za lutkovno predstavo O izgubljenem osličku v režiji Mareta Bulca, ki bo premiero doživela 9. aprila na Odru pod zvezdami.
Kaj si lahko od nove predstave obetajo gledalci?
Obetajo si lahko novo lutkovno predstavo za najmlajše, od tretjega leta dalje. Posebno zanimiva je zato, ker takšnih lutk pri nas še nismo videli. Privlačna pa je tudi zgodba, ki temelji na resničnih dogodkih. Pripoveduje o osličku, ki pobegne iz svojega ograjenega, varnega okolja. Nekaj časa ga ni, nato pa ga po nekaj mesecih najdejo v tropu jelenov. Osliček se jim pridruži in začne živeti z njimi. Na koncu se sicer vrne, vendar ima več svobode.
Radi igrate za otroke, kajne?
Krasno je. Otroška publika je izjemno iskrena – zelo hitro se pokaže, ali si dobro opravil ali ne. Pri vsaki predstavi se to jasno vidi, brez kakršnega koli zamika. Ne gre za dolžino aplavza, temveč za sprotni odziv. Otroci nimajo zadržkov, poleg tega pa dogajanje tudi komentirajo. Recimo danes, pri Mišku Julijanu, je en otrok na začetku rekel: »Jaz nič ne razumem.« Ni razumel, ker se predstava še ni prav začela – šlo je šele za uvod. Kasneje pa takih komentarjev ni bilo več.
Ali tudi vaša otroka rada hodita na vaše predstave? Sta ponosna na mamo?
Sta, pa tudi ne vedno. Včasih jima je to tudi malo v breme. Starejša hčerka je že v letih, ko ji ni prijetno, če me kdo prepozna, na primer iz Osvežilne fronte. Raje bi, da se to ne zgodi – v smislu: »Ona je moja mama, pustite to.«
Kaže kdo od njiju igralske gene?
Meni se zdi, da sta oba zelo nadarjena. Starejša hčerka je lani sinhronizirala celovečerno risanko in se izkazala za izjemno delavno. Imela je res veliko vlogo. Kot mamo in igralko me je sicer nekoliko skrbelo, ali bo zmogla, a je vse opravila zelo profesionalno, od začetka do konca. Nikoli ni rekla, da ne bi šla. K delu je pristopila zelo resno. Po tej izkušnji se mi zdi, da ji je postalo jasno, da to ni le užitek, ampak tudi delo.
Se morate doma tudi kaj učiti z njima?
Predvsem imam kar srečo, ker imam prvošolca – to je še nekakšen podaljšek vrtca, naša četrtošolka pa je že tako samostojna, da šolo dojema kot svojo stvar in ima vse zelo urejeno. Me pa kdaj tudi kaj nauči – na primer: »Mami, danes smo se učili deljenje s prehodom.« Ali pa: »Izračunaj mi z ostankom, danes smo delali deljenje z ostankom.« Jaz ji na to odgovorim: »Ja, ampak jaz potrebujem papir, da si to napišem, sem bolj vizualni tip.« Ona pa: »Ne, to moraš znati na pamet!«
Koliko vam je v šoli pomagala improvizacija?
Zelo. Ravno zadnjič smo se o tem pogovarjali in je bilo prav zanimivo. Impro vaje smo imeli po šoli in hitro se je pokazalo, kaj kdo trenutno predeluje – na primer, kdo je ta teden pisal kemijo, saj so se njegove asociacije ves čas vrtele okoli tega. Z improvizacijo se v resnici ogromno naučiš, ker izhajaš iz tega, kar se ti dogaja v tistem trenutku. Zato jo res toplo priporočam, predvsem srednješolcem.
Kdaj pa ste ugotovili, da bo gledališče vaša življenjska pot?
Za to sem se odločila nalašč. Že zelo zgodaj sem si želela postati igralka, čeprav izhajam iz zelo likovne družine. Imam dve starejši sestri, ena je slikarka, druga kiparka, oče pa je slikar. Ker sem bila precej mlajša, so mi odrasli pogosto govorili: »Ti boš tudi slikarka, kajne?« Sama pa sem vedno vztrajala: »Ne, jaz bom igralka.« Kot najmlajša sem bila deležna veliko pozornosti – imela sem svoje »občinstvo«, štiri odrasle, ki so imeli čas in voljo me gledati, ko sem plesala, pela in si izmišljala zgodbe. Sestri sta mi celo izdelovali kostume. Imela sem res popolno podporo družine in mislim, da me je prav to zelo zaznamovalo. Kasneje, v srednji šoli in na fakulteti, pa sem začela gledati predstave, ob katerih sem si rekla: »Vau.« Takrat sem začutila tisti pravi čar – skoraj kot majhen čudež. Takšna je bila recimo predstava Čakajoč Godota v režiji Dušana Jovanovića v ljubljanski Drami – ta me je popolnoma očarala. Igrali so Gregor Baković, Mojca Fatur in Bojan Emeršič. Veliko sem gledala tudi predstave Vita Tauferja v Slovenskem mladinskem gledališču. Recimo Piko Nogavičko sem si ogledala morda desetkrat – tako močno me je prevzela. Veliko sem spremljala tudi delo Tomaža Pandurja. To so bile predstave, ki so pustile globoko sled v meni – in so na neki način še danes del mene.
Katera vaša vloga pa vas je osebno najbolj zaznamovala?
Težko bi izpostavila eno samo vlogo – morda bolj celotne predstave. Ena takih je bila zagotovo Sljehrnik Iztoka Mlakarja. Moja vloga je bila sicer majhna, a me je celoten ustroj predstave zelo fasciniral. Igrali smo jo na različnih odrih in name je res močno vplivala. Če pa pomislim na vlogo, ki sem si jo res želela, je bila to zagotovo Pika Nogavička. Že ko sem gledala Janjo Majzelj v tej vlogi v Slovenskem mladinskem gledališču, sem si želela, da bi jo nekoč igrala tudi sama. Kasneje sem to priložnost dobila v koprodukciji Gledališča Koper in Lutkovnega gledališča Ljubljana, po kateri sem prišla v Lutkovno gledališče Ljubljana. Predstava sicer ni bila dolgo na repertoarju, a mi je bila vloga izjemno blizu – v njej sem res uživala.
Menite, da gledališče še vedno lahko konkurira zaslonom in digitalnemu svetu?
Mislim, da to sploh ni primerljivo. Pogosto me starši sprašujejo, koliko časa traja predstava – na primer Peter Pan, ki traja uro in 25 minut – in dodajo, da bo njihov štiriletnik že zdržal, saj doma brez težav gleda risanko dve uri in pol. A gledališče je povsem druga izkušnja. Ne gre le za samo predstavo, temveč za celoten dogodek: prihod v gledališče, nakup vstopnic, garderoba, obisk stranišča, to, da otrok ni lačen … Vse to, kar spremlja obisk.
Sodelovali ste tudi v seriji Têlenovela. Vam je žal, da se je zaključila po dveh sezonah?
Ja, saj je bila res dobra serija. Ko sem gledala prvo sezono in so me nato povabili še v drugo, sem takoj privolila – ker je bila res odbita. V zadnjem času pa mi je še posebno žal za Osvežilno fronto. Ne toliko zaradi mene osebno. Lažje bi sprejela, da bi rekli, »gremo naprej z drugimi igralci«, kot pa to, da se je projekt preprosto ustavil. Takšne vsebine res potrebujemo – da se o pomembnih temah govori na duhovit in dostopen način. Moti me predvsem to, da ni prave zamenjave. Smiselno bi bilo, da bi nastalo nekaj novega, kakovostnega za to starostno skupino. Ta je namreč pogosto zapostavljena – do najstnikov je res težko priti.
