Ste morda videli film Pobegla porota? Najbrž ste ga. Če ne prvikrat, ko so ga predvajale televizije, pa morda tretjič ali desetič.
Aja, pozabil sem povedati, za kaj v omenjenem filmu sploh gre.
Takole. Na sodišču, seveda v Ameriki, so sodili orožarski industriji. Saj vemo, koliko žrtev imajo, ker ljudje do orožja lažje pridejo kot do pameti.
Na obravnavi so tam čez lužo nadvse pomembni porotniki. Oja, brez porotnikov ni nič! Po predstavi tožilca, obrambe in raznih prič morajo soglasno razsoditi, ali je obtoženi kriv ali ni. Nato sodnik lumpa izpusti iz pripora ali pa mu naloži kazen.
Meni so bili paragrafi sicer od nekdaj španska vas, toda po sodiščih sem ravno zadosti letal, da vem, kako se tem stvarem streže. Nikar se ne kremžite: nisem bil morebiti kakšen tolovaj, ampak so me pred davnimi leti določili za sodnika. Pardon, sodnika porotnika. Oh, hvala za čestitke!
-
V Ameriki je zelo pomembno, koga izberejo v poroto. Zato je v filmu neka agencija posebej vohunila za vsemi predlaganimi, da jim ne bi tožilec podtaknil koga, ki bi razmišljal v napačno smer. Ni jim uspelo, na koncu so vsi porotniki, po napetih kolobocijah tožilstva in obrambe, dali glas v korist družine, ki ji je zločinec s strojnico ubil moža in očeta.
Morda tudi v naši mili deželici ne bi bilo slabo, ko bi bolj previdno izbirali razne »kadre«. Ne toliko porotnike, saj so sodnikom v bistvu bolj za okras, temveč druge dejavnike. O poslancih vemo skoraj vse, ampak tam ljudstvo nima posebne besede. Kako prilezejo v parlament razni čudaki, primitivni razgrajači, maščevalni krjavlji ali pa le nezreli pobalini, vedo le v strankah. Pa še tam ne. Dolgo brado ima namreč predlog o preferenčnem glasu, s katerim bi volilci, ne stranke, odločali, koga konkretno bi radi videli v dvorani. Ampak ne gre. Volilci so nekakšni porotniki. Toda naša porota je bila še vedno ogoljufana!
Kdaj pa kdaj lahko, recimo, uredniki na TV pogledajo, kakšne »priče« pripeljejo, denimo, v oddajo Tarča.
Pred tedni so se, kot ponavadi, šli nekakšno interpelacijo vlade in premierja Goloba. Gene Hackman iz filma bi takoj opazil (prav tako njegov nasprotnik), da je gospa Erika prikazala izjavo znane novinarke. Objektivne, kajne. Ko je delala še pri časopisu (zdaj služi kruh na portalu, ki je v lasti milijonarja, znanega po plakatih z zmerljivkami na račun Golobove vlade), sta bili z neko kolegico kot pes in mačka. Čez čas je ta postala Golobova sekretarka in »ljubezen« do nje je zlagoma in očitno okužila še odnos do njenega šefa. Na, pa postane na Tarči »priča«. Tako kot nekdanji šef protikorupcijske komisije. Ta grdo gleda predsednika vlade, ker so iz neznanih razlogov preko noči zamenjali njegovo ženo, urednico na komercialni televiziji. Najbrž sumi, da ima prste vmes ta vlada, čeprav o kadrovanju odloča češki lastnik … Drugače je pa seveda objektiven, zakaj ne bi bil.
Oh, ampak to je že višja matematika. Povedati sem želel le to, da življenje ni film, pa če ga še stokrat ponavljajo.
-
V bistvu je ta presneta Tarča, z vsemi porotniki, tožilci in pričami vred, prisrčna odslikava naše stvarnosti. Nekateri bi jo najraje ukinili. Ampak brez tega »ogledala« morda ne bi vedeli, kdo smo, zakaj smo takšni in kam gremo.
Mimogrede, zadnjič so se lotili nekega kakor prevaranta. Gospo voditeljico je najbolj razjezilo, da je vodstvu Evropske prestolnice kulture ponudil tudi nekaj misli o bontonu.
»Pa res potrebujete takšne nasvete za tak denar?« je venomer rinila v župana in druge. Didldudl, didldudl.
O ceni ne bi razpravljal, vsekakor pa bi kakšno brošuro v zvezi z bontonom lahko vodstvo RTV kupilo tudi »sodnici« iz Tarče …
