Eden najtežje pričakovanih filmov letošnjega leta, Ena bitka za drugo (One battle after another), bi težko izšel ob primernejšem času, čeprav se je v domišljiji režiserja Paula Thomasa Andersona mariniral več kot dvajset let. Gre za akcijski triler s primesmi komedije, ki gledalca vabi med revolucionarje, ki so se borili proti fašističnim ideologijam, zelo podobnim tistim, ki so marsikje znova v porastu.
Dve desetletji zorenja
Režiser Paul Thomas Anderson, ki je znan po psiholoških dramah, v katerih rad raziskuje disfunkcionalne družine, obupane like, odtujenost in osamljenost, se med drugimi podpisuje pod filmom Tekla bo kri (There will be blood, 2007), ki ga uvrščajo med največje filmske mojstrovine 21. stoletja. Po romantični drami Fantomska nit (Phantom thread, 2017) in komediji Sladičeva pica (Licorice pizza, 2021), ki sta bili obe nominirani za oskarja za najboljši film, se je odločil, da je dozorel čas za uresničitev projekta, o katerem je sanjal že več kot dvajset let. Filmska zgodba, ki je po številnih preimenovanjih dobila naslov Ena bitka za drugo, je namreč ohlapna priredba romana Vineland (1990) skrivnostnega pisatelja Thomasa Pynchona. Gre za Američana, ki zelo zavzeto čuva svojo zasebnost, zato je o njem znanega zelo malo, recimo to, da sta si z velikim pisateljem Salmanom Rushdiejem zelo naklonjena. Slednji je o romanu Vineland dejal, da gre za »veliki politični roman o tem, kaj Amerika vsa ta leta počne sama sebi in svojim otrokom«.
Zgodba, ki je postavljena v leto 1984, ko je Ronald Reagan začenjal svoj drugi mandat, v ospredje postavlja odnos med najstniško hčerko in očetom samohranilcem, ki je bil pred dvajsetimi leti član izmišljene revolucionarne skupine. Nelinearna pripoved o revolucionarnem boju in njegovem zatonu spričo razmaha množične kulture in potrošništva v osemdesetih velja za dokaj zahtevno branje. »Preprosto gre za zastrašujoče delo. Moji možgani niso dovolj veliki,« je režiser Anderson dejal leta 2014, ko se je že vedelo, da tuhta o tem, kako to zapleteno zgodbo prestaviti na filmsko platno. »Ker sem ugotovil, da bi bilo knjigo v resnici zelo težko prirediti, sem iz nje preprosto ukradel dele, ki so me resnično nagovorili, in začel združevati več zamisli,« je priznal v enem od nedavnih intervjujev ob promociji filma in dodal, da je pridobil pisateljev blagoslov.
Slavni igralci
Da je od prvotne ideje do realizacije trajalo tako dolgo, režiser pojasnjuje tudi s tem, da se nikoli doslej ni izšlo, da bi bili razpoložljivi vsi igralci, ki jih je želel v tem filmu. Z Leonardom DiCapriem, ki je odigral glavno vlogo, sta si bila simpatična in se dogovarjala za sodelovanje že davno tega, a je imel slavni igralec vselej preveč dela z drugimi filmi. Ponudbi za sodelovanje sta se z veseljem odzvala Andersonova stara prijatelja Sean Penn, ki je z Andersonom sodeloval že pri Sladičevi pici, in Benicio del Toro, ki je z režiserjem posnel Skrivno pregreho (Inherent Vice, 2014). »Vprašal me je, ali bi sodeloval, in mi poslal scenarij. Niti prebral ga nisem,« pravi oskarjevec, ki je vlogo sprejel brez pomišljanja. Podobno je bilo tudi pri Teyani Taylor, doslej bolj znani po pevskih in koreografskih dosežkih, ki je v Eni bitki za drugo ustvarila eno markantnejših vlog. Najmlajšo članico igralske zasedbe, 25-letno Chase Infiniti, ki še ni bila niti rojena, ko je Anderson že snoval film, pa so našli prek avdicij.
Jasno sporočilo
Zgodba filma, ki ima jasno sporočilo: proti zlu se je treba boriti, predstavlja izmišljeno levičarsko revolucionarno skupino Francoskih 75. Pripadnika militantne skupine, ki med drugim vlamlja v priseljenske centre in podtika bombe predstavnikom represivne oblasti, sta tudi Pat (Leonardo DiCaprio, kasneje v filmu znan tudi kot Bob) in še stopnjo bolj radikalna Perfidia (Teyana Taylor). Kmalu zatem, ko se jima rodi deklica Willa (Chase Infiniti), poveljnik Steven J. Lockjaw (Sean Penn) Perfidio zasači med oboroženim ropom. V zameno za imena vidnejših članov Francoskih 75 ji uredi življenje na prostosti, a v programu zaščite prič. Ko Perfidia tako nenadoma ponikne z zemeljskega obličja, Bob ostane sam z malčico. Umakne se v gozdove severne Kalifornije, kjer hčer spravi do najstništva, sam pa dneve preživlja v zagrenjenem in paranoičnem vdajanju marihuani.
Šestnajst let po dramatičnih dogodkih ga doletijo posledice preteklosti: Willa izgine neznano kam in izkaže se, da Lockjaw ni pozabil ne svoje tarče izpred poldrugega desetletja. Bob v iskanju pomoči poskuša navezati stik z nekdanjimi pajdaši iz Francoskih 75, a zaradi dolgoletnega zakajanja njegovi zdelani možgani nikakor ne morejo v spomin priklicati šifre, s katero bi potrdil svojo istovetnost. V tej brezupni situaciji se rešilna bilka pojavi v podobi Willinega učitelja karateja Sergia St. Carlosa (Benicio del Toro), ki se izkaže za sodobnega borca za dobrobit sočloveka: v nasprotju s skupino Francoskih 75 ne podtika bomb in ne vlamlja, pač pa zakulisno pomaga nešteto ilegalnim priseljencem. Film, ki vključuje obilo akcijskih prizorov in presenetljivo veliko humornih vložkov, poleg očitnega sporočila o nujnosti upora proti fašističnim idejam v ospredje postavlja pomen in globino očetovske ljubezni.
Naklonjenost kritikov
Ena bitka za drugo je najdražji film, kar jih je Thomas Andersen kdaj posnel. Povsem natančnih podatkov o proračunu, ki ga je odobril studio Warner Bros. Pictures sicer ni, govori pa se o znesku od 130 do 175 milijonov dolarjev. V studiu naj bi se zavedali znatnega tveganja, da film ne bo pokril svojih stroškov, saj ne vključuje superjunakov ali plenilskih dinozavrov in se s svojim političnim tonom nasploh močno razlikuje od tipičnih blockbuster filmov, ki so osnovani tako, da pritegnejo kar najširše občinstvo. Je pa Ena bitka za drugo po vsej verjetnosti resna kandidatka za vsaj kakšnega oskarja, kar kompenzira morebitno neidealno finančno bilanco.
Da bomo o Eni bitki za drugo še slišali v prihajajoči sezoni podeljevanja filmskih nagrad, gre soditi po dosedanjem odzivu filmskih kritikov. Glavnina uglednih kritikov niza pohvale, pri čemer se navdušujejo tako nad samo zgodbo in režijo kot tudi nad igralskimi nastopi in sporočilnostjo. »Gre za karnevalski ep o dobrem in zlu, nasilju in moči, neodtujljivih pravicah in boju proti krivicam. Hkrati je tudi ljubezenska zgodba. Film govori o spodrsljajih preteklosti in sedanjosti, vendar vztraja pri obljubi prihodnosti,« so denimo zapisali v The New York Times.
