Vprašanje je, ali sploh še potrebujemo preganjalce zime, a na spletnem državnem informatorju RTVSLO.si so svečano oznanili, da je napočil pustni čas in da so prišli med nas v kožuhe odeti izganjalci mraza, megle in podobnih nadlog, ki pritičejo temu letnemu času. »Kurenti so si tradicionalno prvič nadeli zvonce in začeli preganjati zimo, vabiti pomlad ter prinašati veselje in rodovitnost. Že tradicionalno je tako opolnoči z nedelje, 2., na ponedeljek, 3. februarja, zapel prvi pok biča in zazveneli so kurentovi zvonci. S kurentovim skokom se je tako že začel pustni čas ali, kot pravijo na Štajerskem, fašenk,« je naznanilo, ki je zakrožilo po domovini.

Ana Soklič se nagiba k filmski umetnosti

Še pred vstajenjem pustnih šem z ježevkami v rokah pa je v glavnem centru edine javne neprofitne radiotelevizijske organizacije v Sloveniji na Kolodvorski ulici v Ljubljani potekala druga vrsta maškarade. Ema oziroma prireditev RTV Slovenija, na kateri poteka nacionalni izbor za pesem Evrovizije. Kako je potekal televizijski glasbeni spektakel s pridihom fašenka, med katerim je stroka v navezi z ljudstvom za posebnega glasbenega odposlanca, ki nas bo zastopal v Švici, izbrala Klemna Slakonjo in pesem How Much Time Do We Have Left, pa si sposodimo kar komentar ene izmed nastopajočih. »Vsi nastopi so bili dobri, slabega ni bilo. To je bila res predstavitev slovenske kulturne scene, ki je zelo kakovostna,« je po koncu Eme za multimedijski center RTVSLO dahnila Astrid, ki se je na odru pod imenom Astrid & The Scandals predstavila s pesmijo Touché.

Pa to ni bil edini praznik, namenjen širjenju kulturnih obzorij, ki nas je doletel v času izganjanja zime iz naših krajev. V soboto bo namreč 8. februar, še en slovenski kulturni praznik, in še ena priložnost, da se vsaj za en dan povsem zares posvetimo raznolikemu svetu umetniškega ustvarjanja. In v reviji Lady so namignili prav na to. »Prešernov dan je idealna priložnost, da si vzamemo čas za kulturo in umetniško udejstvovanje na vsaj enem od področij, od plesa in gledališča do glasbe in razstav,« se je glasil uvod v zasliševalsko akcijo imenitnežev iz sveta slavnih Slovencev, da povedo, katero kulturno področje bi si za praznovanje najraje izbrali sami, in ob tem še navrgli »saj veste, vse veje umetnosti prispevajo k bogastvu slovenske kulture«. Vilija Resnika na primer, kulturne silnice vlečejo k literaturi. »Ko sem bil pred leti v osebni krizi, sem se zatekel h knjigam, ki širijo pozitivno energijo in pozitiven odnos do življenja. V zadnjem času žal ni bilo časa za branje knjig, čeprav bi si to želel in moral, zato bi za kulturni praznik izbral literaturo in prebral kakšno dobro knjigo. Mogoče celo Prešerna in njegove poezije? Mislim, da bi me presenetilo, koliko njegovih verzov še danes zadene naravnost v srce,« je literarno navdahnjeno razložil Resnik. Ana Soklič, nekoč že glavna članica odprave na popevko za veliko nagrado Evrovizije, se drugače od glasbenega kolega, ki je prav tako že stal na posvečenem odru v taisti namen, bolj nagiba k filmski umetnosti. »Kulturni praznik bom preživela v naravi, si bom pa nato zvečer gotovo privoščila obisk kina, ali si še raje film ogledala kar z domačega kavča. Kaj slovenskega, morda kakšen dober dokumentarec. Film ima namreč moč, da pripoveduje zgodbe, ki se dotaknejo srca,« je povedala Sokličeva.

Rožle in Kekec spet rešujeta svet

V Siolovem podkastu so minule dni gostili slovensko televizijsko in gledališko igralko, TV-voditeljico in pisateljico, ki od nekdaj velja za osebo brez dlake na jeziku in ki v svojem življenju ruši marsikakšne tabuje, kot so jo predstavili poslušalcem, Zvezdano Mlakar. Legenda slovenskih gledaliških desk in filmskih klap se je med drugim spominjala tudi časov po končani akademiji in atributov, ki se jih marsikatera mladenka v tistih časih ne bi otepala, njej pa so šli pošteno na živce. »Jaz sem bila luškana, cortkana, seksi in kar na enkrat sem se začela oblačiti v črno, si postrigla lase na kratko, vse živo sem poskušala, da bi se otresla tega, da s takšnim videzom ne morem igrati resnejših vlog. Celo rekli so mi, nič ne delaj in govori, samo sprehodi se čez oder in migaj z ritko. To je za igralko res huda žalitev,« je razkrila in še dodala, da takrat še ni imela dovolj samozavesti, da bi se uprla, in zato so resnejše vloge začele prihajati pozneje.

O filmskih pa tudi nacionalnih legendah je tekla beseda še na spletnem raznašalcu novic, portalu aleteia.org, kjer je nastopil vsestransko nadarjeni Gal Gjurin, pevec, multiinštrumentalist, producent, skladatelj, pesnik, pisatelj in sin legendarnega Kekca Velimirja Gjurina, ki je v šestdesetih zaigral v filmu Srečno, Kekec, kot so ga orisali v predstavitvi. In prav o junaku slovenskih planin je med drugim tekla beseda v pogovoru. »Smešno dejstvo je, da je bila Ruša Bojc, ki je igrala Pehto, pravzaprav zelo prijazna oseba, še več, ekstremno dobrodušna in niti najmanj podobna liku Pehte,« je pripovedoval Gjurin in izdal še eno veliko skrivnost: »Po petdesetih letih so se zopet srečali Mojca, Rožle in Kekec. Pet desetletij se niso videli in zdaj so ponovno postali prijatelji. Rožle nas dostikrat obišče. Nedavno me je peljal na avtoservis po avto. Če mora moj oče k zdravniku, ga pelje Rožle. Rožle in Kekec spet rešujeta svet, samo na drugačen način,« je dejal Gjurin.

Tudi multimilijonarjem se lahko zgodi krivica

Če je bil tam še v analogni dobi največji nacionalni ponos Slovenije Kekec, je danes njegovo slavo nedvomno nasledil Luka Dončić oziroma Luka Magic, ki je postal senzacija tedna, ker so ga lastniki košarkarskega kluba Dallas Mavericks poslali služit kruh na drug konec Amerike v Los Angeles. »Včeraj se je razvedelo tudi, da naj bi Luka ob novici, da mora v Kalifornijo, zajokal. Prizadelo naj bi ga tudi zato, ker je v Dallasu ravnokar kupil hišo za 15 milijonov dolarjev,« so denimo o tragediji poročali na spletnem poročevalcu style.zurnal24.si. Da se je magičnemu Luki povsem zares zgodila nedopustljiva krivica, saj so ga prodali kot kakega ničvrednega delavca z gradbišča v Dubaju, so zahlipali celo v največji in najbolj pomembni centrali za zagotavljanje pravic delavcev in prekarcev, v stranki Levica, njihov spletni odtis o zlobnih, gnilih kapitalistih pa so prestregli v Večeru. »Povedno je, da je lahko celo eden največjih in najbolje plačanih športnih zvezdnikov še vedno samo surovina brez glasu v proizvodnem procesu, katerega namen je kovanje dobička. In če se to lahko zgodi celo Luki Dončiću, se še toliko lažje pripeti vsem drugim, ki smo v mnogo bolj podrejenih odnosih v službah, kjer delamo. Sestavljanje delovnih razporedov brez upoštevanja potreb zaposlenih, klici na šiht tik pred zdajci, samovoljna in kazenska prestavljanja na drugo delovno mesto in navsezadnje nenadne prekinitve delovnih razmerij so vse pogoste zgodbe, ki jih pozna in se jih boji vsakdo med nami,« so svojo skrb ob brezpravju med milijonarji opisali v Levici.

Da se vse zgodbe mučenikov, pa naj gre za Kekca, ki je v kozji rog ugnal Bedanca in Pehto, ali pa Dončića, na koncu končajo s srečnim koncem, so prav tako orisali na style.zurnalu24.si, kjer so poročali o Lukovi prvi tiskovni konferenci pri novih delodajalcih. »Danes pa se ne govori le o njegovih besedah, ampak tudi o uri, ki je krasila njegovo roko. Sports Illustrated piše, da je pregrešno draga. Nosil je uro audemars piguet iz kolekcije Royal Oak, narejeno iz 18-karatnega rumenega zlata, ki naj bi stala kar 200.000 dolarjev.« O tem, kako bo iz Teksasa v Kalifornijo prepeljal svoj ducat dragocenih avtov, pa še niso poročali.