Tudi ko je v civilu in so obleke mame Manke zlikane in zložene v omari, je za Saša Đukića najpomembnejša ustvarjalnost različnih vrst in oblik, naj bo to za televizijo, radio, oder ali film. Strašno rad spravlja ljudi v smeh, za prihodnost pa si je zastavil kar nekaj ciljev, ki bi jih rad uresničil. Rad bi denimo objavil svoj že napisani roman, ki ga hrani na USB-ključku, pod svojim uradnim imenom posnel zgoščenko in spravil prigode mame Manke v strip. Lik te Dolenjke si je začel izmišljati že v osnovni šoli, kasneje, ko je obiskoval novomeško gimnazijo, pa je bila transformacija v mamo Manko že veliko očitnejša, zlasti zato, ker so mu dovolili uporabo šolske videokamere. Film nasploh mu je zelo pri srcu, še posebno navdušen pa je nad franšizo Jamesa Bonda. V Đukićevi komediji Na svoji Vesni je celo nastopil eden od igralcev, ki je upodobil agenta 007, in sicer Roger Moore. Ta se je leta 2002 v okviru svoje humanitarne akcije za Unicef mudil v Sloveniji. Srečanje z njim je bilo za Đukića eno največjih doživetij.
Če bi lahko obdržali samo en spomin, kateri bi to bil?
Zelo sem bil navezan na svojo staro mamo, očetovo mamo. Veliko pa mi je pomenila tudi moja mama, ki se je poslovila veliko prezgodaj. Da mi toliko pomeni, se nisem zavedal do njene nenadne smrti leta 2020. Ko sem šel nazadnje od doma, z nedeljskega kosila, sem jo objel, a nisem vedel, da zadnjič. Danes mi ta objem pomeni izjemno veliko. Ne želim ga pozabiti in če bi lahko, bi se vrnil v tisti trenutek in mamo obdržal v objemu kakšen trenutek dlje.
Če bi lahko naložili svojo zavest v stroj, bi to storili?
Verjetno bi to storil. Eden od razlogov je ta, da sem velik ljubitelj znanstvene fantastike. In ravno zaradi tega verjamem, da bo to nekoč mogoče – naložiti svojo zavest v nekakšno napravo, stroj, program …, kjer bo živela večno. Zakaj si to želim? Ker sem prepričan, da ob času slovesa še vedno ne bom naredil vsega, kar sem si zadal. Narejen sem namreč tako, da ves čas nekaj tuhtam in ustvarjam, in največja potrata našega bivanja v tostranstvu je (vedno) prezgoden odhod v večnost.
Če bi lahko živeli v katerem koli zgodovinskem obdobju, katero obdobje bi izbrali?
Ker sem velik ljubitelj zgodovine, sem ugotovil, da mi je enostavno najbolj pogodu čas, v katerem sem rojen. Morda bi se občasno rad vrnil v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ki so bila zame res posebna. Spoznavati sem začel življenje in živel v razcvetu popkulture, dobrih filmov in odlične glasbe. Življenje se mi je zdelo enostavno, brez nepotrebnega stresa in obremenitev.
Če bi lahko imeli večerjo s komer koli, kdo bi to bil in o čem bi se pogovarjala?
Nekoč sem imel željo, da bi, kot velik ljubitelj Jamesa Bonda, srečal Rogerja Moora, in to se mi je uresničilo. Z njim sem imel večerjo, kosilo, druženje … Oboževal sem tudi Michaela Jacksona, Georgea Michaela, Whitney Houston, Vangelisa, Petra Sellersa … A ker so vsi našteti že pokojni, bi si morda zdaj želel večerje s Stevenom Spielbergom, ki ga izjemno cenim in spremljam njegovo delo že od mladih nog. Zanimalo bi me, od kod mu pogum za vse, kar je storil. Koliko je tvegal in kaj vse je moral žrtvovati, da je danes postal živa legenda. Sam vem, da sem veliko žrtvoval in še vedno žrtvujem, zato bi mi bili njegovi odgovori najverjetneje spodbuda za naprej.
V katero prepričanje ali idejo, ki ste jo imeli, ko ste bili mlajši, zdaj ne verjamete več?
Verjel sem v boljši jutri, mir, prijateljstvo, solidarnost, enakost, enakopravnost in v to, da se ljudje lahko spremenimo na bolje in da se lahko iz zgodovine vendarle česa naučimo. Zdaj vem, da sem bil naiven in optimističen. Ljudje smo obsojeni na propad. Samo srečo imamo, da še obstajamo. Le še vprašanje časa je, kdaj nas pogoltne vesolje. Verjel sem v ljubezen in vanjo verjamem še danes. Brez ljubezni nas ne bi bilo.
