Luka Sešek je prve izkušnje z nastopanjem nabiral na odru Poletnega gledališča Studenec v predstavah Kekec, Dama iz Maxima, Dogodivščine dobrega vojaka Švejka, Veselica v dolini tihi ter Kralj gora in ljudomrznik, te pa je s pridom izkoristil tudi v slovenski različici muzikala Mamma mia!, kjer se je izkazal v vlogi Eddieja.

Svoje veščine je pokazal tudi na malih zaslonih. Leta 2016 se je v oddaji Slovenija ima talent prebil do finala, leto zatem pa je slavil v oddaji Znan obraz ima svoj glas. Kot solist je nastopil na Poprocku 2017 s skladbo Maska, leta 2018 pa se je z zasedbo Proper predstavil na Emi s pesmijo Ukraden cvet, s katero so se v finalu uvrstili na peto mesto. Od leta 2021 poje pri Ansamblu Saša Avsenika.

Kaj je pripeljalo do tega, da vas je angažiral eden najboljših slovenskih narodnozabavnih ansamblov?

Skupni prijatelj Anže Langus Petrović, mož Monike Avsenik, je Sašu prišepnil, da bi bil mogoče lahko primeren. Nekajkrat sva se dobila in zven glasbe z vsemi akustičnimi inštrumenti, ki jo ustvarjajo, me je tako navdušil, da sem mu rekel, da poskusiva. Najprej je bilo mišljeno, da bo šlo počasi in zlagoma, potem pa smo imeli že kar takoj koncerte – sprva doma, kmalu zatem pa tudi v tujini.

Ste imeli kaj treme pri stopanju v tako velike čevlje?

Zagotovo vsak, ko sliši priimek Avsenik, začuti nekaj v sebi, tudi če te glasbe ne posluša, tako da sem imel na začetku seveda veliko treme, še posebno v tujini zaradi nemščine, ki mi nikoli ni bila preveč ljuba. Se mi pa zdi, da sem zdaj čevlje že dobro uhodil.

Koliko pa so vam pri samih nastopih pomagale izkušnje z oddajama Slovenija ima talent, Znan obraz ima svoj glas in drugimi starejšimi projekti?

Slovenija ima talent je bila prva oddaja, pri kateri sem se spoznal s kamerami, z delom tudi na koncertnem odru, ne samo na gledališkem, in z mini evforijo. Znan obraz pa mi je dokazal, da se znam postaviti v kožo drugih izvajalcev. Ti dve oddaji sta mi dali ogromno in sta me zagotovo pripeljali do tu, kjer sem, za kar sem jima neizmerno hvaležen in tega nikoli ne bom pozabil.

Poznavalci predvsem hvalijo vaš natančni glas. Kako vam uspe tako izvrstno poustvariti tako Alfija Nipiča kot Franca Korena?

Pri meni se zagotovo pozna to, da nisem imel nobene podlage in da sem se učil neposredno od teh dveh pevcev. Glavna zasluga gre seveda Bogu, ki mi je dal ta talent, da sem že od nekdaj znal slišati in potem tisto zapeti v svoji interpretaciji, a vseeno v tistem stilu, seveda pa je tu tudi ogromno dela in preposlušavanja komadov ter fraziranj.

Je Alfi kdaj pokomentiral vaše petje?

Zdi se mi, da se Alfi ne ubada preveč z drugimi, da gre po svoji poti in to počne zelo dobro. Vedno, ko ga vidim, sem vesel in mislim, da je tudi on mene. Alfi je legenda. Večkrat se spomnim nanj in se sprašujem, kako je zdržal ta pritisk, saj vemo, da so imeli oni še več koncertov kot mi. Biti vokalist je nekaj drugega kakor igrati inštrument, saj ti svoj inštrument uporabljaš ves čas, razen takrat, ko spiš. Pa še takrat se lahko kaj zgodi z njim, če so kakšna vrata preveč odprta in je prepih.

Z Avseniki ste gotovo med tistimi, ki usmerjajo domačo glasbo. Vam je všeč smer, v katero gre narodnozabavna glasba?

Seveda, vse več je zanimanja zanjo in vse več je mladih ansamblov. Če sem čisto iskren: preden sem prišel v skupino, sem si mislil, da to glasbo poslušajo samo tisti, ki so z dežele, pa še teh ne veliko. A lahko rečem, da sem se zelo motil. Kamor koli pridemo, je polno, tudi v Ljubljani je bilo, med publiko pa je tudi veliko mladih, kar me sploh veseli. Ena od naših nalog in naše poslanstvo nasploh je namreč tudi, da to glasbo širimo naprej in spodbujamo mlade ansamble, da jo začnejo prav tako igrati in ustvarjati.

Že stari Avseniki so začeli igrati v gorenjskih narodnih nošah, se vam zdi, da z njimi budite tudi narodno zavest? Vas to navdaja s posebnim ponosom?

Ja, me. Spomnim se, da sem narodno nošo že kot mulec občudoval; vedno sem si mislil, da mora biti res neka posebna priložnost, da si jo človek nadene. Vedno znova, ko jo oblečem, se počutim kot pravi Slovenec, še posebno če smo v tujini.

Ste zdaj samo pevec pri Avsenikih ali še vedno ustvarjate tudi s skupino Proper oziroma z Anžetom Langusom Petrovićem?

Trenutno je moja glava tako zasedena in okupirana z Avseniki, da si več projektov hkrati ne morem privoščiti. Me pa pop in rock glasba spremljata ves čas. Album skupine Proper si večkrat zavrtim in vsakič si rečem, da smo naredili res vrhunski izdelek. Upam, da bomo v prihodnosti posneli še kako pesem ali album.

Za vami je precej naporno leto. Bo zdaj kaj časa tudi za oddih?

Bo. Februarja začnemo dopust, tako da bom šel verjetno malo čez lužo. In dal možgane na off in čivavo na stražo.

Kaj pa še radi počnete v prostem času?

Zelo rad kuham, zelo rad grem obiskat starše in brata in tudi tam kaj dobrega skuham. Rad se tudi usedem za klavir ali pojem karaoke. Tudi fizična aktivnost je pri meni zelo pomembna. Mogoče se ravno ne vidi, ampak Sešek je nabit z energijo in kondicijo, tako da hodim v fitnes in na Šmarno goro. Rad se seveda družim tudi s prijatelji ob večerih ob klasičnem pivu, ko smo prosti.