Kadar beseda teče o največjih svetovnih športnih zvezdnikih, pogovor prej ko slej nanese tudi na njihov zaslužek, na silne milijone, ki jih zaslužijo tako s športnimi dosežki kot s pogodbami z različnimi sponzorji. In številni odjemalci medijskih vsebin so lačni zgodb o tem, kako svoje milijone zapravljajo. Kateri nov avtomobil so denimo v svojo kolekcijo dodali Cristiano Ronaldo, Floyd Mayweather, Zlatan Ibrahimović in v zadnjem času že tudi Luka Dončić, koliko spalnic in kopalnic ima nov dvorec LeBrona Jamesa ali kako velika je hiša za goste ob novi vili Lionela Messija – to so pač vprašanja, na katera odgovore nestrpno čakajo številni oboževalci omenjenih zvezdnikov. In številnih drugih športnih zvezdnikov. No, so pa športni bogataši po drugi strani večinoma dejavni tudi na področju dobrodelnosti, ko s svojimi financami tako ali drugače pomagajo manj srečnim. Nekateri seveda bolj, drugi manj, a zanimivo je, da se o teh rečeh poroča precej bolj poredko kot o »neumnostih«, za katere so zapravljali svoj denar.

Operacije, računalniki ...

Čeprav je tako denimo Cristiano Ronaldo znan prav po svoji ljubezni do pregrešno dragih športnih avtomobilov, je po drugi strani Portugalec tudi eden najbolj radodarnih športnikov. Pred leti je denimo ves denar, ki ga je dobil kot bonus pri osvojitvi lige prvakov, kar je zneslo več kot milijon evrov, podaril v dobrodelne namene. Leta 2015 je ob hudem potresu v Nepalu žrtvam doniral skoraj devet milijonov dolarjev. Ko je dele Indonezije razdejal cunami in je na televiziji videl fanta, ki je ostal brez strehe nad glavo, v dresu z njegovim imenom, je sam odletel tja in pomagal tistim, ki so izgubili vse ... Prav tako je številnim otrokom, ki bi sicer le stežka preživeli hujše redke bolezni, plačal pregrešno drage operacije, sam pa pravi, da mu je to, da mora pomagati drugim, v zavest vcepil že njegov oče, ko mu je dejal: »Ko pomagaš drugim, ti bo bog vse skupaj dvojno povrnil.«

Eden najbogatejših športnikov je tudi LeBron James. Ameriški košarkarski zvezdnik je denimo leta 2015 doniral neverjetnih 41 milijonov dolarjev, s čimer je več kot 1000 ameriškim srednješolcem omogočil, da so se lahko vpisali na univerzo. Prav tako je pred časom kar 5000 otrokom in njihovim družinam iz njegovega domačega mesta Akron v ameriški zvezni državi Ohio, ki si tega sicer ne bi mogli privoščiti, plačal obisk zabaviščnega parka. Več kot 1000 različnim športnim organizacijam po celotnih ZDA, ki se ukvarjajo s športnimi aktivnostmi za najmlajše, pa je omogočil, da so obnovile svoje dotrajane prostore, od pohištva do streh, in jim hkrati podaril več kot 1000 računalnikov ...

Mesečna renta

Res je, podobne zgodbe, morda le z nekoliko manjšimi številkami, bi našli še pri številnih drugih športnikih. A tako posebno, kot je zgodba senegalskega nogometaša Sadia Maneja, bi iskali zaman. Nekdanji nogometaš Liverpoola in Bayerna iz Münchna je lani podpisal neverjetno donosno pogodbo s klubom Al Nassr iz Savdske Arabije, ki mu na sezono zagotavlja kar 40 milijonov dolarjev n
eobdavčenih prihodkov, a kljub silnemu bogastvu sebi ne privošči skoraj ničesar, česar si ne bi mogel kupiti tudi s povsem običajno službo. »Zakaj bi si sploh želel imeti 10 ferrarijev, 20 diamantnih ur ali dve zasebni letali? Kaj mi bo hiša z 20 spalnicami, ko pa rabim le eno?« je ob vprašanju, zakaj živi tako skromno, že pred leti dejal Sadio Mane in nato opisal, na kakšen način se mu zdi smotrneje zapraviti denar: »Ko sem bil otrok, sem bil vseskozi lačen. Da bi dobil kaj za pod zob, sem moral po vse dneve delati na polju. Če je ostalo kaj časa za nogomet, sem ga igral bosih nog, o kakšni izobrazbi sem lahko le sanjal. Dandanes pa lahko, zahvaljujoč prav nogometu, pomagam mojim ljudem, da bi živeli lepše, kot sem živel sam, da lahko imajo tisto, česar sam nisem imel.«

In pomaga dejansko toliko, da je vse skupaj skoraj težko dojeti. Čeprav sam o tem ne mara govoriti, ker pravi, da to dela zaradi sebe, in ne zaradi publicitete, je nemara najbolj fascinanten podatek, ki so ga uspeli izbrskati, tisti, ki pravi, da vsakemu prebivalcu svoje rodne vasi Bambali v Senegalu, kjer živi približno 2000 ljudi, mesečno nameni znesek v višini 76 ameriških dolarjev. Na mesec to znese 152.000 dolarjev, na leto pa kar 1,8 milijona; mimogrede, minimalna mesečna plača v Senegalu znaša 88 dolarjev. A to še ni vse – leta 2019 je v celoti pokril gradnjo nove šole v Bambaliju, kar je stalo 350.000 dolarjev, še nekaj več, natanko pol milijona dolarjev, pa je stala nova bolnišnica, ki so jo v tej vasi zgradili dve leti kasneje. Prav tako je financiral gradnjo pošte, bencinske črpalke, poskrbel, da so v vasi dobili signal za mobilno omrežje, otrokom je priskrbel prenosne računalnike in športno opremo, najbolj nadarjenim pa plačal nadaljevanje šolanja.

A ne le za domačo vas, Mane je veliko denarja razdelil tudi drugim delom Senegala, vladi pa v času pandemije koronavirusa pomagal na različne načine, z denarjem in opremo. »To, da pomagam drugim, da dobijo vsaj nekaj tistega, česar sem deležen sam, mi pomeni več kot ves luksuz, ki bi si ga lahko privoščil,« je dejal ob neki priložnosti, ko je leta 2018 otrokom v svoji vasi podaril 300 Liverpoolovih dresov. In vse skupaj seveda ni ostalo neopaženo. Oktobra 2022 so Maneju podelili prvo Socratesovo nagrado, poimenovano po legendarnem brazilskem nogometašu Socratesu, ki je bil znan kot velik borec proti brazilski vojaški diktaturi v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Nagrada je namenjena nogometašem za njihova dobra dela izven nogometnih igrišč, ob prejemu pa je Mane med drugim povedal: »Včasih sem glede svojega delovanja kar malce plah oziroma o njem ne želim govoriti, kar pa ne pomeni, da nagrade nisem vesel. Predvsem pa sem vesel, da lahko naredim čim več, kolikor je v moji moči, da pomagam ljudem in da morebiti pomagam izboljšati težke razmere, v katerih živijo.«