Pisalo se je leto 1985, ko so Tone Košmrlj, Jani Marinšek, Marko Derling in Damjan Tomažin ustanovili skupino Pop design, ki je postala ena naših najuspešnejših in najbolj prepoznavnih zasedb. Skupaj z različnimi pevci so ustvarili ogromno uspešnic, kot so Ko si na tleh, Pokliči me nocoj, Ne bom ti lagal, Na božično noč, Zate, Prihajam domov, Potepuh in Volk samotar, 21 samostojnih albumov in 26 kompilacij. Pohvalijo se lahko tudi s prvim množično obiskanim pop koncertom na prostem v Sodražici, na katerega so prileteli s helikopterjem, in s snemanjem albuma v ZDA, kjer jim je spremljevalne vokale pel sam Janez Bončina - Benč. O tem in še marsičem smo se pogovarjali s Tonetom Košmrljem.
V soboto boste s koncertom v Hali Tivoli proslavili 40-letnico Pop designa. Česa se najbolj veselite?
Veselim se vsega. Najbolj pa tega, da bo z nami 50-članski simfonični orkester Cantabile, saj v vseh 40 letih še nismo imeli priložnosti, da bi nastopili s tako zasedbo. Občutek imam, da ne bo »špilalo«, ampak bo grmelo.
Prideta tudi Miran Rudan in Vili Resnik?
Mirana in Vilija žal ne bo. Oba sta bila povabljena, a sta udeležbo oba zavrnila. Meni osebno se to ne zdi prav, saj je samo enkrat 40 let. Ampak z naše strani nimamo nobenih zamer. Če se vidimo, se družimo. Želimo jima, da še naprej dobro delata. Mi pa naprej peljemo svojo zgodbo, ki je z novim pevcem Majem Vrhovcem dobila takšno energijo, za katero se sploh nismo zavedali, da je možna. Da lahko en mulec, po domače povedano, ki je star 22 let, ki se še niti ni rodil, ko so nastale te pesmi, ki jih preigravamo, to poje na tak način. Že ko je prišel na prvo vajo, je znal vse na pamet, nobenih besedil ni imel pred sabo. Imeli smo srečo, da je naš velik oboževalec že od mladih nog. Na prvih nastopih ga je sicer malo krivilo, saj je prišel iz enega vaškega benda naravnost na velike odre. Zdaj je pa kralj odra. On je – ni mi sicer všeč, ko pravijo to, ampak imajo prav – novi Vili. Ker je na odru energičen, skače in ima ves čas kontakt s publiko. Pravega smo našli.
Brez vaših pesmi vsega tega ne bi bilo. Kaj jih dela večne?
Naše največje uspešnice, kot so Ko si na tleh, Volk samotar, Ne bom ti lagal in Pokliči me nocoj, sem napisal, ko sem bil strahotno žalosten. In tako kot sem se takrat počutil, se je počutilo že milijon ljudi. To so vzponi in padci v življenju, punca te pusti, pa objemaš vzglavnik. Mislim, da je k temu pripomoglo tudi to, da velikokrat nisem napisal ljubim te ali vrni se, ampak sem namesto tega recimo napisal, da se vsako jutro prebujam v njeni srajci.
Kako ste začeli z glasbo?
Na Dolenjskem v Sodražici, tam, kjer sem doma, sem nastopal s skupino Impulz. Mi smo razpadli, jaz pa sem se preselil v Ljubljano. In sem glasbo zamenjal za nogometno žogo. Tri leta sem treniral nogomet pri Olimpiji. Potem ko sem enkrat dobil opomin pri slovenščini, ki sem jo imel najrajši, so mi starši prepovedali treniranje nogometa, saj je bilo po njihovem krivo to. Tako sem športne prijatelje izgubil in po ne vem kakšnem ključu prišel do glasbenikov. Našel sem somišljenike in ustanovili smo Pop design. Iz tiste prve postave je sicer ostal samo še kitarist Jani Marinšek.
Se spomnite prvega nastopa s Pop design?
Prve nastope, takrat seveda še nismo imeli svojih pesmi, igrali smo priredbe, smo imeli na Jezerskem v hotelu. Tam smo igrali – mislim, da en mesec. Moj zelo dober, žal pokojni prijatelj Branko Jovanović Vunjak - Brendi mi je rekel, da moraš na začetku igrati v takšnih lokalih, da se naučiš, da ni treba iti kar takoj na velike odre. In to nam je zelo koristilo. Prvi nastop izven hotela pa je bil v mladinskem klubu v Hotedrščici pri Logatcu.
Zgolj sedem let kasneje, leta 1992, ste se na koncert v Sodražici pripeljali s helikopterjem.
Ja, takrat je bil tam postavljen res gromozanski oder, pod njim pa deset tisoč ljudi in mi smo hoteli to poslikati iz zraka. Ker takrat še ni bil dronov, smo se odločili, da bomo tja prileteli. Ko se je helikopter spet dvignil, je še malo počakal, da smo prišli na oder, in to posnel. To je bilo takrat za nas res fascinantno.
Vam je bila slava kdaj tudi v breme?
Če se s tem ukvarjaš, moraš vedeti, da je to del tega. Če te to moti, potem nisi za ta posel. Če smo prav pošteni, pa smo vsi malo nečimrni in nam to godi. Zame so najlepši trenutki, ko pridemo na oder in ljudje z nami pojejo naše pesmi. Niti ena droga ne drži tako kot ta, ko prideš na oder in daš svojo energijo in dobiš energijo nazaj. Take energije ti ne da noben kokain.
Ste imeli kdaj tudi kakšne težave s preveč zagretimi oboževalkami?
Ja, tudi se je dogajalo, ampak vem tudi od drugih članov, da smo to znali nekako rešiti. Konec koncev smo imeli takrat vsi partnerice, pa ne bi bilo zdravo, v narekovajih.
Kako pa so to razumele one?
Težko. Zelo težko, ker smo se bolj ali manj vsi potem ločili. Partnerica, ki živi z glasbenikom, mora biti hudičevo psihofizično stabilna, drugače ne gre.
So se tudi zaradi tega dogajali odhodi iz skupine?
Razlogi za to so bili različni. Kdo si je ustvaril družino, komu pa se ni dalo ali pa ni mogel več. Potem ko nam ni več šlo tako dobro, so vsi razen mene šli v službo. In so poleg tega hodili še nastopat. Mi smo potem še kar igrali in treba se je bilo odločiti, ali boš službo ali glasbo. A pri glasbi nikoli ne veš, kako bo, služba pa je neka varnost. Ko smo bili mladi, ni bil to noben problem. Ko pridejo otroci in položnice, pa je drugačna miselnost.
Nekoč ste skupino zapustili tudi vi. Zakaj in zakaj ste se potem vrnili?
Šel sem, ker so mi vzeli blagovno znamko Pop design. O tem ne bi rad govoril, to sem že pozabil. Med tistim triletnim obdobjem sem bil pri ansamblu Kolovrat, s katerim smo igrali narodnozabavno glasbo, posneli smo tudi tri plošče in bili dvakrat v Kanadi in v Ameriki. Nekaj časa sem nastopal z Rostfrajerji, bili smo stari mački in smo tudi igrali samo stare rock priredbe. Potem ko je firma Pop design spet prišla v prave roke, pa so me poklicali in seveda, nisem dolgo razmišljal, ampak sem se kar hitro odločil, da se vrnem, saj je Pop design moj otrok.
Vrnili ste se tudi v svojo rojstno vas.
Vrnil sem se po sili razmer, ker oče in mama, ki sta tam živela, nista mogla več sama skrbeti zase. Oče je sicer pred štirimi leti v starosti 92 let umrl, mama pa je še živa. Na začetku mi je bilo zelo težko. Sem sicer kmečki otrok, tam sem rojen, tudi krave sem pasel. A potem sem se tako navadil Ljubljane, da mi je bilo sprva zelo težko. No, zdaj po vseh teh letih, če me kdo vpraša, ali bi šel nazaj v Ljubljano, mu odvrnem, da nikdar v življenju, saj imam tu raj na zemlji.
Kako pa vam minevajo dnevi?
Na kmetiji in v hiši je vedno dosti dela. Okrog hiše je poleti treba pokositi in pospraviti seno. Čez poletje in jeseni je treba pripraviti tudi drva za zimo. Sem pa tudi strasten morski človek in imam čoln, ki ga vedno pripeljem domov in ga potem celo zimo urejam in barvam, tako da je spomladi pripravljen, da grem spet na morje. Že kakšnih deset let sem tudi strasten ribič. Po sinu imam tudi šestletno vnukinjo, ki je moj največji sonček v življenju. Dostikrat je pri meni in se imava zelo fino.
