Zasedba Tomislav Bralić in klapa Intrade se vrača pred slovensko občinstvo. Že 26. septembra bo nastopila v Novem mestu, 7. decembra pa tradicionalno še v Cankarjevem domu v Ljubljani. Za člani skupine je jubilejno praznovanje 40 let skupne poti, ki jih je od prvih a cappella nastopov pripeljala do nekaterih največjih koncertnih prizorišč. Bralić pravi, da imajo v Sloveniji občinstvo, ki jih spremlja že leta in zna njihove pesmi na pamet, sam pa po štirih desetletjih še ne razmišlja o slovesu z odrov.
Za vami je 40 let klape Intrade. Ko izgovorite številko 40, imate občutek, da govorite o glasbeni karieri ali pravzaprav o svojem življenju?
Ko rečem štirideset let, se mi zdi, da govorim bolj o svojem življenju. Intrade niso samo služba in koncerti. To so prijateljstva, potovanja, družina, ljudje, ki smo jih spoznali, in vse, kar se je dogajalo med koncerti. Človek se včasih niti ne utegne obrniti, pa je minilo toliko let. Lepo je, ko lahko rečeš, da si tako dolgo počel nekaj, kar imaš rad, in imaš še vedno voljo za naprej.
Ko ste prišli h klapi Intrade, ste imeli komaj 17 let in pol in morali ste vprašati starše, ali sploh smete peti z njimi. Se še spomnite tega?
Spomnim se, da sem moral vprašati starše, ali smem iti pet. Takrat ni bilo tako kot danes, ko rečeš: grem s klapo, pa bomo videli. Starši so morali vedeti, kam greš in s kom si. Na srečo so me pustili. Če me ne bi, se danes morda sploh ne bi pogovarjali o teh štiridesetih letih. Nisem sanjal o velikih odrih. Dovolj mi je bilo, da sem lahko pel. Ko si mlad, je zate najpomembnejše, da si z ekipo, da se poje in da ti je lepo. Nismo razmišljali, kje bomo čez deset, dvajset ali štirideset let. Vse je prišlo pozneje, korak za korakom. Morda je tako še najbolje.
Kdaj ste prvič začutili, da so Intrade postale nekaj več od klape, s katero pojete za svojo dušo?
S časom. Bili so trenutki, ko smo videli, da ljudje prihajajo zaradi nas, poznajo pesmi in nas želijo znova slišati. Posebej bi izpostavil prvi samostojni koncert v Zagrebu v Lisinskem leta 2006. Ta nam je začrtal nadaljnjo pot. Za njim so prišli veliki koncerti, zagrebška Arena, Pulj in vse, kar je sledilo.
Od a cappella petja ste prišli do razprodanih aren. Vas je bilo kdaj strah, da boste izgubili pravo tradicionalno klapsko pesem?
Tega se nismo bali, smo pa vedno pazili, da ne izgubimo svojega. Lahko imaš velik koncert, ozvočenje, inštrumente in vse, kar spada zraven, a pesem mora ostati pesem. Začeli smo a cappella in to je del nas. Tudi danes je na koncertih prostor za takšno petje. Pomembno je, da se ne izgubi duša.
Po štirih desetletjih imate pesmi, pri katerih občinstvo zapoje že po prvih tonih. Se morda lahko zasitite skladb, kot je Zora bila?
Ne moreš se zasititi, ko vidiš, kako jo občinstvo sprejema. Pojemo jo že leta, a je vsakič drugače, ker so drugačni tudi ljudje in trenutek. Ko občinstvo zapoje že po prvih taktih, je to velika stvar. Imamo privilegij, da lahko ves koncert pojemo svoje pesmi, ljudje pa jih pojejo z nami. To ni nekaj samoumevnega in za to smo hvaležni.
Letos ste se vrnili tudi na jubilejni 60. Festival dalmatinskih klap v Omišu, kjer ste nekoč naredili prve korake. Je bilo po vseh velikih odrih še kaj treme?
Trema je vedno, ne glede na to, koliko koncertov si že odpel. Omiš pa je nekaj posebnega. Tam smo začeli, se kot mladeniči dokazovali in tam vedno čutiš posebno odgovornost. Lepo se je po toliko letih vrniti in videti, da ta pesem še vedno živi.
Dejali ste, da je najtežje peti prav doma, v Bibinjah. Zakaj?
Ker so tam vsi moji. Starši, bratje, sestre, prijatelji, ljudje, ki me poznajo vse življenje in vedo, kako sem začel. Tam se ne moreš prav veliko skrivati. Zato mi je včasih lažje peti pred tisoč ljudmi kot pred svojimi.
Prihajate iz velike družine, imate šest bratov in štiri sestre, sami pa ste oče štirih sinov. Kako vas je takšno odraščanje oblikovalo?
V takšni družini se naučiš vse deliti, dobro in slabo. Ni bilo vedno lahko, je bilo pa veliko življenja, ljudi in pogovorov. Da prideš do besede, se moraš tudi malo boriti. Najpomembnejše pa je, da se naučiš spoštovati druge. Družina me je naučila, da človek ne more vsega narediti sam in da je lepo, ko imaš svoje ljudi ob sebi.
Tudi vaši sinovi so glasbeniki, nekateri se že pojavljajo ob Intradah. Bi si želeli, da nadaljujejo po vaši poti?
Če imajo radi glasbo, naj gredo po tej poti. Vedno pa jim povem, da ni dovolj samo ljubiti oder. Za vsem tem je veliko odrekanja, potovanj in dela, ki ga občinstvo ne vidi. Če to sprejemajo, je to njihova izbira. Ali bodo nekoč v Intradah ali kje drugje, se bodo odločili sami.
Z ženo Mirjano sta skupaj že dolga leta. Kaj bi ona odgovorila, če bi jo vprašali, kako je živeti z glasbenikom, ki je pogosto zdoma?
To morate vprašati njo. Jaz lahko rečem, da je dobra žena in da brez nje ne bi bilo lahko. Ko človek veliko potuje in ga ni doma, mora nekdo držati vse skupaj. Ona je to vedno znala. Verjetno bi rekla, da ni vedno lahko, ampak da smo se navadili. Najpomembnejše je, da se ljudje spoštujejo in razumejo.
Štirideset let ste skupaj s klapo Intrade. Kako toliko moških toliko časa zdrži skupaj?
Verjetno zato, ker se dobro poznamo. Vemo, kdo je kakšen, kdo se kdaj razjezi in kdo se kdaj šali. Imamo svoje zgodbe in navade. Eden ima vinograd, drugi oljke, tretji barko, ribe … Hodimo na tekme, planinarimo po Velebitu, z barko gremo na Kornate. Ni vse samo glasba. Mislim, da nas prav to drži skupaj.
V Sloveniji imate že vrsto let zelo zvesto občinstvo. Vas preseneča, kako Slovenci sprejemajo dalmatinsko glasbo za svojo?
Na začetku nas je. Sčasoma smo videli, da imajo ljudje to glasbo res radi. V Sloveniji imamo občinstvo, ki nas spremlja že leta, prihaja na koncerte in pozna naše pesmi. Ko vidiš, da nekdo, ki ni iz Dalmacije, poje tvojo pesem, spoznaš, da glasba ne pozna meja.
Kaj mislite, kaj Slovenci iščemo v vaših pesmih – morje, nostalgijo, romantiko, spomin na poletje?
Verjetno vsega po malo. Morje, poletje, ljubezen, nostalgijo … Naše pesmi govorijo o življenju, ljudeh in občutkih. Ni pomembno, ali si iz Dalmacije ali Slovenije. Ko slišiš pesem, ki se te dotakne, postane tvoja.
Menda smo Slovenci bolj zadržani od Dalmatincev. Se to na vaših koncertih pozna?
Ko se začne peti, ni velike razlike. Morda so Slovenci na začetku nekoliko mirnejši, a ko se sprostijo, potem pojejo zraven. Nam je najpomembnejše, da je občinstvo zadovoljno. Ko ljudje dve uri pojejo z nami, je to pravi koncert.
Kako dolgo se še vidite na odru s klapo Intrade? Bi lahko nekega dne sami rekli »dovolj«?
Dokler bo zdravje, bomo peli. Za zdaj ne razmišljam o tem, da bi rekel dovolj. Če bomo malo zašli v napačno smer, nam bo že občinstvo povedalo. Znamo poslušati dobronamerne komentarje. Ko bo prišel čas, bomo videli. Za zdaj pa imam še veliko povedati in veliko pesmi odpeti.
